Najdlje živijo v Hongkongu in na Japonskem

Oddelek za prebivalstvo pri Združenih narodih navaja, da se je pričakovana življenjska doba ob rojstvu v minulih tridesetih letih povečala za skoraj osem let: leta 1995 je znašala 70,9 leta, lani pa 78,8 leta. Najdlje živijo v Hongkongu, na Japonskem in v Južni Koreji (več kot 84 let). Sledijo Italija, Španija in Portugalska ter Guadeloupe in Martinik v Karibskem morju.

Napredek v medicini rešil življenja otrok

V času Rimskega imperija je bila pričakovana dosežena starost okrog 25 let. V začetku 20. stoletja se je povprečna življenjska doba celotnega svetovnega prebivalstva gibala pri 32 letih, v drugi polovici stoletja pa se je drastično podaljšala, tako da je v osemdesetih letih znašala 62 let. V povprečje so všteti tudi zgodaj umrli otroci. Tisti, ki so preživeli kritično obdobje, pa so lahko dosegli lepo starost. Začetnik slovenske književnosti Primož Trubar je denimo v 16. stoletju dočakal 78 let.

V začetku 20. stoletja se je povprečna življenjska doba gibala pri 32 letih, v drugi polovici stoletja pa se je drastično podaljšala na 62 let.

Daljše življenje je bilo posledica napredka v medicini, boljše kakovosti hrane in vode, higiene, varnosti pri delu, izobraževanja, ozaveščanja o zdravem načinu življenja in manj nasilnih spopadov. Odkritje penicilina leta 1928 je omogočilo učinkovito zdravljenje bakterijskih okužb, zaradi katerih so ljudje prej množično umirali. Umrljivost otrok se je precej zmanjšala zaradi boljšega dostopa do zdravstvenih storitev, predvsem porodnišnic, ter zaradi cepiva proti otroški paralizi, gripi in drugim boleznim.

Edina, ki je presegla 120 let

Najvišjo starost je doživela Francozinja Jeanne Calment, ki je umrla 4. avgusta 1997, stara 122 let in 164 dni. Rodila se je 21. februarja 1875 v Arlesu na jugu Francije. Pri 21 letih se je poročila s sorodnikom Fernandom Nicolasom Calmentom, ki je podedoval uspešen posel z draperijami (okrasnimi nagubanimi zavesami, prevlekami, pregrinjali in oblačili). Imela sta hčerko, ki je umrla na 36. rojstni dan. Zapustila je sina, skrb zanj pa je prevzela Jeanne. A tudi on je umrl na 36. rojstni dan. 

Jeanne je sicer imela razkošno življenje. Nikoli ni delala, za domača opravila je najela služabnike. Imela je čas za sabljanje, kolesarjenje, tenis, plavanje, rolanje in igranje klavirja. Z možem je hodila na lov. Pri 114 letih se je na kratko pojavila v filmu Vincent in jaz (Vincent and me). Leta 1995, torej dve leti pred njeno smrtjo, pa so v Franciji o njej posneli tudi dokumentarni film.

Jeanne Calment pri štiridesetih. FOTO: Wikipedia

Šalila se je, da jo je Bog pozabil poklicati k sebi. Prepričana je bila, da je dolgo živela zaradi prehrane, bogate z oljčnim oljem, rdečega vina portovca in veliko smeha.

Življenjsko vodilo: trdo delo

Če ste ob tem pomislili, da je dolgo življenje mogoče samo bogatašem, ki nič ne delajo, niti nimajo veliko otrok, če sploh kakšnega, naj vam predstavimo še dve 117-letnici, katerih življenjsko vodilo je bilo trdo delo. Američanka Sarah Knauss iz Pensilvanije je bila vodja zavarovalniške agencije in gospodinja, Kanadčanka Marie-Louise Meilleur pa je imela 12 otrok ter 85 vnukov, 80 pravnukov, 57 prapravnukov in štiri praprapravnuke.

Kanadčanka Marie-Louise Meilleur je imela 12 otrok ter 85 vnukov, 80 pravnukov, 57 prapravnukov in štiri praprapravnuke.

Bolj kot delo pa je morda pomembna genetika: starši Jeanne Calment so dočakali nadpovprečno visoko starost, hčerka Sarah Knauss pa je bila stoletnica.

Mož, ki je preveč videl

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) je 1. januarja 2023 v Sloveniji živelo 386 stoletnikov, kar je skoraj 15-krat več kot leta 1991, ko jih je bilo le 26. Najstarejša Slovenka do zdaj, Julijana Zakrajšek, je umrla lani pri 111 letih in 268 dneh. Najstarejšega Slovenca Nikolaja Dragoša pa najdemo na 4. mestu lestvice stoletnikov. Bog ga je poklical k sebi leta 2018 pri 110 letih in 216 dneh. Zdaj je najstarejša živeča Slovenka 108-letna Marija Žekš, najstarejši živeči Slovenec pa je bil do nedavnega 105-letni duhovnik Aleksander Lestan.

Drugi najdlje živeči Slovenec je Tržačan Boris Pahor, ki je dočakal 108 let in 277 dni. Bil je eden izmed najpomembnejših slovenskih pisateljev. Opisoval je grozote fašizma in nacizma, poitalijančevanje, koncentracijsko taborišče in krute usode mnogih Slovencev z ozemlja, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Kot šestletni fant je videl goreti Narodni dom v Trstu, ki so ga zažgali fašisti, kar ga je zelo zaznamovalo. Zaradi Gentilijeve reforme se je moral od leta 1923 šolati v italijanščini, nato se je vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru. Italija njegove mature ni priznala, zato jo je znova opravil kot vojak v Bengaziju. Ob vrnitvi je postal prevajalec ob Gardskem jezeru, hkrati pa je študiral književnost na univerzi v Padovi. Tik pred dokončanjem študija so ga prijeli. Okusil je kar pet koncentracijskih taborišč, med njimi tudi Natzweiler-Struthof in Dachau. 

Drugi najdlje živeči Slovenec je Tržačan Boris Pahor, ki je dočakal 108 let in 277 dni. FOTO: Tatjana Splichal

Po vrnitvi v Trst je napisal svoja najpomembnejša dela: romane Nekropola, Mesto v zalivu, Spopad s pomladjo, Zatemnitev, izdal je knjigo kratkih zgodb Grmada v pristanu in eseje. Krajša besedila je objavljal že prej, pri tem mu je pomagal Edvard Kocbek. Pahor se je poročil s sestro Janka Premrla – Vojka, Rado, in z njo imel dva otroka. Čeprav je dodobra izkusil človeško krutost, ni gojil zamer do teh ljudi, ampak do ideologije. Po njem so posneli film Mož, ki je preveč videl.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (02/2025).