Njene roke, ki so desetletja z ljubeznijo skrbno urejale cerkev svetega Petra na brestaniškem pokopališču, pred tem pa je svoje srce in trud posvečala baziliki Lurške Marije v slovenskem Lurdu, so hkrati tiste roke, v katerih neumorno drsi jagodičje rožnega venca.

Njena vera ni bila le v besedah, temveč v dejanjih. Dolga desetletja, dokler ji je vid dopuščal, je bila zvesta naročnica in bralka tednika Družina, predvsem pa velika dobrotnica Radia Ognjišče, Karitas, misijonov in lačnih otrok po svetu.

V njenem domu v Šutni so bili vedno dobrodošli vsi, še posebej pa duhovniki. Z župniki in vsemi trinajstimi kaplani, ki so službovali v župniji, je stkala spoštljiv in topel odnos. Zanjo so bili kot del družine, za katere je vedno znala poskrbeti z materinsko skrbnostjo.

Kljub častitljivim letom nas vedno znova razveseli s šalo in nas s svojim iskrivim humorjem spomni, da je krščanstvo vera veselja. Njen vid je morda oslabel, a njen duh ostaja bister, srce pa polno humorja, s katerim še danes vsakomur, ki jo obišče, nariše nasmeh na obraz. Ob tem izjemnem jubileju ji župljani in krajani Brestanice želimo božjega blagoslova in še mnogo vedrih dni.