Veliko pomembnejši pa je podatek, da se za to statistiko »skriva« pomemben in trajen prispevek tega revijalnega projekta k pluralni razpravi o številnih vzgojno-izobraževalnih vprašanjih v javnem prostoru, iz katerega je bila beseda »vzgoja« (po volji politično in strokovno vplivnih krogov) še nedavno tako rekoč izbrisana.

Udeleženci tiskovne konference (z leve): moderator in podpredsednik DKPS Matevž Vidmar, predsednica DKPS Marija Žabjek, škof Anton Jamnik in urednik Vzgoje p. dr. Silvo Šinkovec. FOTO: Tatjana Splichal

Ob izidu 100. številke – z datumom december 2023 – je DKPS pripravilo tiskovno konferenco, na kateri so se v preteklost, pa tudi prihodnost revije ozrli predsednica društva Marija Žabjek, urednik revije Vzgoja in duhovni asistent DKPS dr. Silvo Šinkovec ter škof Anton Jamnik, predsednik komisije za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci.

Marija Žabjek. FOTO: Tatjana Splichal

Marija Žabjek: Revija kot eden ključnih projektov katoliških pedagogov

Predsednica DKPS Marija Žabjek je revijo Vzgoja – od leta 1999 izhaja štirikrat letno ter je namenjena učiteljem, staršem, vzgojiteljem in vsem, ki sodelujejo v vzgojno-izobraževalnem procesu ter jih vzgoja in razvoj človekove osebnosti zanima – umestila v širši okvir številni društvenih projektov. DKPS namreč izvaja številne projekte, kot so priprava in izvedba seminarjev, organizacija petih mednarodnih konferenc z naslovom Vzgoja za ljubezen do domovine in države, vsakoletna srečanja na Slomškovo soboto na Ponikvi ter podelitev priznanj in naziva častni član, društvo je v Sloveniji štirikrat izvedlo tudi mednarodni kongres Evropskega združenja krščanskih učiteljev (SIESC), prireja pa vrsto srečanj za starše, posvetov, predavanj … Izdajanje revije Vzgoja v sodelovanju s slovenskimi jezuiti pa v tem mozaiku dejavnosti predstavlja enega pomembnejših kamnov.

Predsednica DKPS se je ob jubilejni številki zahvalila več kot 1.200 avtorjem, ki so v četrt stoletja sodelovali z revijo, uredniku p. Silvu Šinkovcu, članom uredniškega odbora, članom sveta revije, lektorjem, sodelavcem društva, ki vestno skrbijo, da revija izide pravočasno, oblikovalcem, tiskarjem in mnogim drugim, ki navadno ostajajo nevidni sodelavci. Zahvalila se je tudi vsem, ki pri izdajanju revije finančno priskočijo na pomoč. Prva leta so stroške še pokrivali z naročnino, že več let zapored pa število naročnikov, kot se to dogaja vsem tiskanim medijem, vztrajno pada, zato je znesek naročnin prenizek. Razliko skuša izdajatelj kriti s sredstvi, ki jih (če in ko jih) dobi na javnih razpisih Javne agencije za znanstveno-raziskovalno dejavnost RS, Ministrstva za šolstvo in šport ter Ministrstva za kulturo.

V društvu se bodo še naprej trudili, da povečajo ali vsaj ohranijo število naročnikov revije Vzgoja, iskali bodo nove avtorje in sofinancerje, da bodo še naprej bogatili pedagoška védenja vsem, ki revijo spremljajo.

Marija Žabjek je bila zaradi pomena revije za celoten slovenski javni prostor sicer jasna: v društvu se bodo še naprej trudili, da povečajo ali vsaj ohranijo število naročnikov, iskali bodo nove avtorje in sofinancerje, da bodo še naprej bogatili pedagoška védenja vsem, ki revijo spremljajo. Vse to pa zato, da bodo mogli potrjevati misel Beseda je naših misli obraz, ki so jo katoliški pedagogi zapisali na majico svojega društva, povzeli pa iz Slomškovih drobtinic, kjer, kot je navedla predsednica DKPS, beremo: »Beseda je obraz naših misli. Mora biti torej svetla, umevna in razumljiva. Kdor zmešano misli, tudi zmedeno govori. Poprej modro premisli, preden spregovoriš.«

P. Silvo Šinkovec. FOTO: Tatjana Splichal

P. Silvo Šinkovec: »Zradirana« beseda postane naslov revije

Urednik p. dr. Silvo Šinkovec se je ozrl na začetke revije. Pred odločitvijo zanjo so si v društvu vzeli skoraj leto dni časa za razmislek, ali slovenski prostor – poleg številnih drugih – res potrebuje še eno revijo za področje vzgoje in izobraževanja. Skozi razmislek je dozorel enoten pritrdilen odgovor, da je v javni prostor treba prinesti še kakšno drugo in drugačno misel.

To drugačnost razodeva že naslov revije. Ko so pred četrt stoletja iskali pravšnji naslov zanjo, so – s skladu s tedanjo »modo« – sprva želeli vanj umestiti kakšno latinsko ali grško besedo. Nabral se je kar širok nabor. Nato pa je v razpravi nekdo postavil preprosto vprašanje: O čem pa bi sploh radi pisali v tej novi reviji? Odgovor je bil jasen: o vzgoji! In ko je bilo to izrečeno naglas, je bilo hitro tudi sprejeto kot najboljša rešitev. Ime revije tako nikakor ni naključno, temveč je, kot je dejal p. Šinkovec, »odgovor na čas, ko se je na področju vzgoje in izobraževanja načrtno želelo črtati besedo vzgoja iz vseh dokumentov in šolskih programov«. Beseda torej, ki so jo hoteli »zradirati«, je postala naslov ugledne revije in je od začetka določila njeno poslanstvo.

Lahko bi rekli celo, da je v tem nekaj preroškega. P. Šinkovec je opozoril na dogajanje lani spomladi. V parlamentu je bila dvakrat organizirana razprava ob pojavih agresivnega vedenja v šolskem prostoru; zastavljala so se vprašanja, kaj preventivno storiti, da bi se izognili veliki polomiji na tem področju. »Ko sem poslušal strokovnjake raznih provenienc iz raznih strokovnih krogov, je vsakdo uporabljal besedo vzgoja kot nekaj povsem normalnega, kar pomeni, da smo v tem obdobju vendarle naredili kulturni premik.« Danes so torej le še redke (strokovne) izjeme, ki trdijo, da šola ne vzgaja. Ne nazadnje: vsaka slovenska šola mora skladno z zakonodajo od leta 2008 imeti svoj vzgojni načrt.

Tiskovno konferenco ob izidu 100. številke revija Vzgoja je gostila Galerija Družina v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Seveda pa se ob tem zastavljajo vprašanja: Kakšna pa je ta vzgoja? Na podlagi katere filozofije so narejeni šolski vzgojni načrti? Kdo se strokovno in znanstveno sploh posveča tem in takim vprašanjem? P. Šinkovec je bil pri iskanju odgovora na ta vprašanja jasen: kdor pozna slovensko pedagoško srenjo, ve, da skoraj ni strokovnjaka, ki bi se strokovno posvečal vzgojnemu načrtu, razvijal koncepte, delal raziskave. Še vedno ostaja dokaj ozek krog ljudi, ki to področje tudi strokovno zanima; tu je treba še veliko narediti. Prav v tem urednik Vzgoje prepoznava pomen in prihodnje poslanstvo revije: da bo še naprej zbirala in objavljala prispevke, ki so šolam lahko v pomoč pri razmišljanju, načrtovanju, vrednotenju, izboljševanju vzgojnih načrtov. Šole tudi na tem področju potrebujejo podporo stroke.

Revija Vzgoja bo še naprej pisala o celostnem razvoju osebnosti v vseh njenih razsežnostih: torej o telesnem, čustvenem, razumskem, pa tudi vedenjskem, socialnem, estetskem in duhovnem razvoju.

P. Šinkovec se je ustavil še pri enem pojmu, ki ga Vzgoja dosledno prinaša v javni prostor, namreč pojem celostne vzgoje. Pojem je sicer pogosto v uporabi, a pogosto v skrčenem pomenu. Revija Vzgoja pa bo še naprej pisala o celostnem razvoju osebnosti v vseh njenih razsežnostih: torej o telesnem, čustvenem, razumskem, pa tudi vedenjskem, socialnem, estetskem in duhovnem razvoju. Pri slednjem v slovenskih razmerah zaznavamo velik manko tudi zato, ker slovenski učenci v primerjavi z večino evropskih v šoli premalo dobijo na področju etike in religije. Tema področjema se bo Vzgoja sistematično – in še bolj kot doslej – po zagotovilu urednika posvečala v prihodnosti. Kar je bil doslej in bo še naprej njen prispevek k pluralnosti v slovenskem šolskem prostoru.

Prav pluralnost je ena izmed ključnih ambicij revije. To se ne nazadnje kaže že skozi podatek o 1.200 različnih avtorjih v 25 letih izhajanja. Tako visoka številka je po besedah urednika p. Šinkovca sad zavestne odločitve že od vsega začetka – namreč odločitve, da revija ne bo izdelek razmeroma ozkega kroga ljudi, ki podobno mislijo in si v tem popolnoma zaupajo, temveč da bo revija odprta za čim širši krog piscev.

P. Šinkovec je dejal, da je pri tem upošteval nasvet, ki mu ga je nekoč dal Jože Mlakar. Tedanji ravnatelj šentviške Škofijske klasične gimnazije (in sedanji član sveta revije) mu je namreč svetoval, naj o vzgojnih vprašanjih ne sprašuje samo pedagoge in psihologe, temveč tudi starše, pravnike, politike … Tudi če o vzgoji dotlej niso razmišljali, bodo pa ob vabilo za sodelovanje pri reviji. In tako se je tudi dogajalo.

Šola ni samo stvar pedagogov in psihologov, ampak celotne družba – prav to vodilo je v revijo Vzgoja pripeljalo številne ljudi, ki delujejo zunaj pedagoške stroke.

Kot primer takega plodnega sodelovanje je p. Šinkovec navedel prispevek, v katerem so direktorje treh velikih slovenskih podjetij (Gorenje, Krka, Trimo) vprašali, kaj bi želeli od slovenske šole: kakšen – tudi kako vzgojen – človek naj bi iz šole prišel k njim v podjetje. Šola namreč ni samo stvar pedagogov in psihologov, ampak celotne družba – prav to vodilo je v revijo Vzgoja pripeljalo številne ljudi, ki delujejo zunaj pedagoške stroke.

Slovenska državna šola je pluralen, ne pa idejno nevtralen prostor.

Skozi širok nabor avtorjev in njihovih (različnih) pogledov pa je revija opozarjala na še eno vprašanje – ali bolje: razkrinkavala prevladujočo zmoto oz. celo zavajanje, namreč da je in mora biti šolski prostor »idejno nevtralen«. Takšna trditev – zapisana je tudi v dveh Belih knjigah o vzgoji in izobraževanju – je po prepričanju p. Šinkovca laž in le kamuflaža za to, da neka ideologija – namreč ideologija kulturnega marksizma – v šolstvu ohranja svoj monopol. Ko različni avtorji skupaj pišejo za isto revijo, to razbija monopolnost določenih pozicij ter krepi demokracijo, saj dokazuje, da so v isti družbi različno razmišljujoči ljudje, ki pa se želijo poslušati in sodelovati. »Slovenska državna šola je pluralen, ne pa idejno nevtralen prostor,« je bil jasen p. Šinkovec. V tem duhu bo revija Vzgoja tudi v prihodnje soustvarjala demokratično in pluralno družbo.

Škof Anton Jamnik. FOTO: Tatjana Splichal

Škof Anton Jamnik: Splet stroke in izkušenj

Za dosedanje prispevke na tem in številnih drugih področjih se je ustvarjalcem revije zahvalil dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof in predsednik komisije za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci. Sam je, kot je dejal, že od vsega začetka zvest bralec Vzgoje, vedno jo je priporočal tudi v času, ko je kot predsednik maturitetne komisije za filozofijo obiskoval številne šole.

Svoj pogled na revijo ob njenem jubileju pa je uvedel z mislijo, ki jo je antični mislec Seneka naslovil na svojega učenca in prijatelja Lucilija: »Ko sem videl tvoje darove, sem te vzel v svoje dlani in te spodbujal. Nisem ti dovolil, da bi hodil leno, spodbodel sem te in te večkrat priganjal. Še zdaj ravnam tako, toda zdaj že tečeš in spodbujaš še mene.«

Pedagogi morajo po eni strani obvladovati zakonitosti svojega poklica, svojo »obrt« torej, po drugi strani pa to nadgrajevati z osebno karizmo, osebnimi darovi, izkušnjami … Prav to pa svojim bralcem skozi strokovno-teoretične in izkustvene prispevke že 25 let ponuja revija Vzgoja.

V tej drži škof Jamnik, tudi sam učitelj, predavatelj, prepoznava ključne poteze pedagoškega poklica na vseh ravneh od vrtca do univerze: odgovornost vseh pedagogov, da svoje učence/dijake/študente »vzamejo v svojo dlan«: jih spodbujajo, da ne bodo hodili leno, a jim hkrati odpirajo prostor svobode, da bodo v njem razvijali svojo enkratno ustvarjalnost. Da bi to dosegli, morajo pedagogi po eni strani obvladovati zakonitosti svojega poklica, svojo »obrt« torej, po drugi strani pa to nadgrajevati z osebno karizmo, osebnimi darovi, izkušnjami … Prav to pa svojim bralcem skozi strokovno-teoretične in izkustvene prispevke že 25 let ponuja revija Vzgoja. 

V tem času so se v vzgojno-izobraževalnem prostoru zgodile številne spremembe, ki v zadnjem času postajajo vedno hitrejše, zato ima revija, ki se na te spremembe poglobljeno odziva sproti, posebno vlogo in pomen, saj sodelavce v pedagoškem procesu spodbuja in jim pomaga, da »ne zadremljejo«, temveč ostanejo čuječi, sledijo času, prostoru, stroki in dobrim zgledom, ki jih je revija vedno predstavljala. Z vsem tem bogati šolski prostor in z navzočnostjo po knjižnicah, zbornicah, kabinetih slovenskih šol močno prispeva h kakovosti pedagoškega dela.