S. Inah je postala najstarejša oseba na svetu po smrti Japonke Tomiko Itooka 29. decembra 2024. Japonka je bila 16 dni starejša od brazilske redovnice terezijanke. Skupina raziskovalcev, ki spremlja podatke o ljudeh, starejših od 100 let, je potrdila, da je zdaj najstarejša oseba na svetu s. Inah. »Rodbina Canabarro Lucas je na to zelo ponosna,« je 6. januarja letos za katoliški portal ACI Digital povedal njen 84-letni nečak Cleber Vieira Canabarro Lucas.

Marca lani je s. Inah za omenjeni spletni portal povedala, da je ena od skrivnosti njenega dolgega življenja redna molitev: »Vsak dan molim rožni venec za vse ljudi tega sveta.« S. Inah trenutno živi v kraju Porto Alegre v brazilski zvezni državi Rio Grande do Sul v domu Santo Enrique de Ossó ob materni hiši sester terezijank v Braziliji. V omenjeno skupnost je vstopila leta 1927, v starosti 19 let.

Dolgo življenje s. Inah je posledica njene duhovnosti: brazilska redovnica je vse svoje življenje posvečala molitvi.

Po nečakovih besedah je imela s. Inah v zadnjih dneh nekaj zdravstvenih težav in zdravniki so ji svetovali počitek, trenutno pa je njeno počutje zadovoljivo. »Logično je, da je njeno zdravstveno stanje pri 116 letih že nekoliko zapleteno: ne sliši več dobro, težko govori, njen vid je že zelo opešal, vendar vztraja v življenju, z načrti, ki jih je zanjo predvidel Bog,« je povedal Cleber.

Dolgo življenje s. Inah je posledica njene duhovnosti, je pojasnil Cleber, saj je bila vedno »mala redovnica, ki je veliko molila, res veliko molila; vse svoje življenje je posvečala molitvi«. Najstarejšo osebo na svetu odlikujejo tudi prijaznost – »vedno je želela delati dobro drugim«, njen humor, optimizem in odločnost.

S. Inah na 115. rojstni dan. FOTO: Wikipedia

»Ko bom velika, bom redovnica«

Inah Canabarro Lucas se je rodila v mestu São Francisco de Assis (torej mestu sv. Frančiška Asiškega!) v zahodnem osrednjem delu zvezne države Rio Grande do Sul 27. maja 1908 (po nekaterih podatkih pa 8. junija istega leta). S. Inah je predzadnja od sedmih otrok in po besedah njenega nečaka so bili vsi »dobro hranjeni, bili so zdravi, ona pa je bila zelo vitka in drobna«, in njen krstni boter je takrat očetu dejal: »Prijatelj, ne razumi me napačno, ampak ta deklica je gotovo bolna, zato se kar pripravi, žal se mi zdi, da ne bo več dolgo … Zdaj pa so vsi že umrli, ona pa je dočakala 116 let!«

S. Inah je tudi pra-pra-nečakinja generala Davida Canabarra, enega glavnih voditeljev revolucije Farroupilha (1835–1845) v brazilski zvezni državi Rio Grande do Sul.

S. Inah je preživela dve svetovni vojni in videla deset papežev. V letu njenega rojstva je bil papež sv. Pij X.

Ko je bila otrok, je eden od njenih bratov materi povedal, da bi Inah lahko študirala v samostanu v rodnem mestu. Inah je nato vprašala: »Kaj so nune?« Mama ji je odgovorila, da so to ženske, ki so se posvetile molitvi in priprošnji Bogu, na kar je deklica odgovorila: »Ko bom velika, bom redovnica.« S. Inah se je izobraževala v redovni šoli in pri 19 letih vstopila v noviciat pri sestrah terezijankah v urugvajskem Montevideu.

V več kot stotih letih je doživela številne spremembe v svetu in v Cerkvi. Preživela je dve svetovni vojni in videla deset papežev. V letu njenega rojstva je bil papež sv. Pij X.

Mnoge sestre, ki trenutno živijo v materni hiši v Porto Alegreju, so bile učenke s. Inah.

Stroga vzgojiteljica in ljubeča učiteljica

S. Inah je bila vse življenje učiteljica. Poučevala je portugalščino, matematiko, naravoslovje, zgodovino, umetnost in verouk v terezijanskih šolah v Riu de Janeiru, Itaqui in Sant'Ana do Livramento, mestu, ki ga je ljubila, saj je tam preživela večino svojega življenja. Po nečakovih besedah je bila »stroga, prava vzgojiteljica in ljubeča učiteljica, ki so jo vsi hitro vzljubili«. Mnoge sestre, ki trenutno živijo v materni hiši v Porto Alegreju, so bile njene učenke, ali pa pripovedujejo zgodbe o tem, kako jim je s. Inah pomagala odkriti njihov poklic.

Pomemben dosežek v njenem življenju je bila ustanovitev orkestra pihalne godbe v šoli sv. Terezije v kraju Sant'Ana do Livramento. V orkestru je sodelovalo 115 glasbil, nastopal pa je v Braziliji, Urugvaju in Argentini.

S. Inah še vedno nosi svoj habit, saj samo sebe najbolje pozna kot redovnico.

Športna navdušenka v habitu

S. Inah je tudi navdušena navijačica nogometnega kluba Sport Clube Internacional, ki je bil ustanovljen leta 1909, ko je bila stara leto dni. Poleg tega, da moli za vse ljudi tega sveta, kot je povedala, je v pogovoru izrekla tudi pohvalo svoji najljubši ekipi, »ker je to ljudska ekipa, ekipa dobrih, revnih, zelo poštenih, zelo prijaznih ljudi.«

Poleg tega je s. Inah ena redkih redovnic v svojem redu, ki še vedno nosi redovno uniformo. Po besedah sester njene skupnosti je od drugega vatikanskega koncila (1963–1965) nošenje habita neobvezno. Vsakdo se lahko odloči, ali ga bo nosil ali ne. Ker ostarela sestra ni več povsem sposobna samostojno sprejemati tovrstnih odločitev in je vedno nosila svoj habit, so se njeni skrbniki odločili, da jo vedno tako oblečejo, ker tako samo sebe najbolje pozna, kot redovnico.