Ob pol enajstih se je začel proti Marijinemu trgu pred frančiškansko cerkvijo, sredi katerega je stal zakriti spomenik, pomikati slavnostni sprevod. Na njegovem čelu je jezdilo dvanajst sokolov, sledile so kočije z župani Prage, Beograda in Zagreba ter zastopniki tujih vseučilišč in zavodov. Za njimi se je zvrstilo okrog štiristo sokolov ter na stotine članov dijaških, učiteljskih in drugih društev, tam so bila odposlanstva čitalnic in bralnih društev, brhka dekleta v narodnih nošah ter pevski zbori. Petnajst minut čez enajsto je bil sprevod razporejen na prepolnem Marijinem trgu. Megla, ki je velik del dopoldneva sivila nebo nad mestom, se je razkadila in naredil se je lep sončen dan. Vihrale so zastave, dame so odpirale senčnike, možje so radovedno stopali na prste.

Slavnostni govornik dr. Ivan Tavčar je v govoru na široko poudaril Prešernove zasluge in dolžnost Slovencev, da se mu oddolžijo s primernim spomenikom.

Slavnostni govornik dr. Ivan Tavčar je v govoru na široko poudaril Prešernove zasluge in dolžnost Slovencev, da se mu oddolžijo s primernim spomenikom. Ob njegovih zadnjih besedah so zavese okrog spomenika, ki ga je izdelal kipar Ivan Zajec, padle. Iz množice so se utrgali klici »Živio!«, pevci so zapeli Hej Slovani!, z gradu so zadoneli streli, proti spomeniku so poleteli šopki cvetja.

Blišč in razdor

Čeprav je bilo odkritje Prešernovega spomenika nadvse slovesno, zunanji blišč ni mogel preglasiti morečega razdora v slovenski javnosti.

Slovenski narod dogajanja ni mogel prehvaliti. Njegova naslovnica je bila polna vznesenih besed: »Pred razkritim spomenikom božanstvenega pevca se je včeraj klanjal slovanski svet. /…/ Ljubezen je pripeljala 20.000 ljudi pred spomenik velikana in iz 20.000 grl je donel proti nebu klic: Slava buditelju in glasniku, večna slava nesmrtnemu Prešernu!«

Precej drugačne tone je ubral katoliški Slovenec, ki je sicer tudi izčrpno poročal o slovesnosti: »Hvaležni Slovenci so včeraj slavili prvaka svojih pevcev. Na tisoče in tisoče slovanskih bratov in sestra je včeraj v tem imenu prihitelo v slov. stolico in to kipeče čuvstvo hvaležnosti številnih slovan. množic je bila najlepša poteza včerajšnje slavnosti. Slavnost je bila velikanska, a manjkalo ji je marsičesa ... Množice so hotele biti navdušene, pa se je nekaj mrzlega ovijalo okolu njih ...«

Izključevanje, brezglavo delo, golota

Kritiki so liberalni strani zamerili, da je bil pripravljalni odbor sestavljen samo iz njenih članov in da v njem ni bilo prostora za drugačno mnenje, čeprav so denar prispevali vsi. Prav tako je bodlo v oči, da odbor na prireditev ni povabil ljubljanskega škofa Jegliča, ki zaradi pogostih napadov v tisku in sovražnega odnosa liberalcev do vere nad dogajanjem seveda ni kazal navdušenja.

Kritiki so liberalni strani zamerili, da je bil pripravljalni odbor sestavljen samo iz njenih članov in da v njem ni bilo prostora za drugačno mnenje.

»Ves slovenski narod so napumpali za denar. A kdo je dobil načrt spomenika na ogled? Čigavo mnenje se je upoštevalo? Koga so vprašali za njegovo mnenje? Reklo se je: dajaj! a nihče ni vedel, kaj in kako se bo izvršilo,« je zapisal Slovenec in v nadaljevanji opisal, kako brezglavo so delali kip. Tudi njegova podoba ni zbujala navdušenja. »Ta Prešeren, ki tam stoji, se nam bi zdel kak velik državnik, samozavesten vladar, če ne bi vedeli, da naj predstavlja rahločutnega liričnega pesnika. Nesrečna Muza na vrhu pa se vidi v kaj čudni obliki. Tisti plašč, ki ji ga spredaj manjka, jo od strani zakriva tako, da se zdi, kot bi čepela velika žaba na skali,« je pisal Slovenec.

Največ negodovanja je povzročila prav golota muze nad Prešernovo glavo.

Največ negodovanja je povzročila prav golota muze nad Prešernovo glavo. Zaradi nje se je oglasil tudi škof Jeglič. V pismu, naslovljenem na ljubljanskega župana, je med drugim zapisal: »Blagorodni gospod! Dne 10. septembra odkriti Prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varih krščanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spominek odbral, še bolj obsojam, da ga je mestna ljubljanska občina sprejela in v svoje varstvo vzela, najbolj pa obsojam, da se je nesramni kip postavil ravno pred cerkev, posvečeno prečisti Devici in Materi Božji Mariji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola. Prosim Vas, gospod župan, prosim občinski odbor, odstranite pohujšanje, odstranite razžaljenje Božje, izvolite ta ... kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim.«

Škofov poziv je naletel na gluha ušesa. Spremenilo se ni nič. Pravzaprav to ni povsem res. Ko danes prebiramo škofove besede, lahko začutimo, kako se je v teh sto letih spremenil čas. Gole muze danes nihče ne opazi.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (07/2025).