V nadaljevanju si oglejmo nekaj zanimivejših objektov na vrhovih gora, od slovenskega narodnega simbola do čudes, vpisanih v seznam svetovne kulturne dediščine.

Aljažev stolp – najvišje gorsko zavetišče in simbol slovenstva

Pred 130 leti, 7. avgusta 1895, je duhovnik, planinec in narodni buditelj Jakob Aljaž s prijatelji postavil skromen, a simbolno izjemno pomemben stolp na vrhu Triglava (2.864 m). V časih načrtnega ponemčevanja (tudi) v gorah, je bil to drzen podvig, ki se je začel z nakupom 16 kvadratnih metrov velikega zemljišča od dovške in mojstranske občine za en sam goldinar – toliko, kot bi stalo petdeset jajc ali štiri steklenice kisle vode. 

Zemljišče, na katerem stoji Aljažev stolp, je duhovnik Jakob Aljaž kupil za en goldinar - toliko, kot bi stalo petdeset jajc ali štiri steklenice kisle vode. FOTO: NUK

Načrt je izdelal Aljaž sam, izdelavo pa je zaupal mojstru Antonu Belcu iz Šentvida, s katerim je prijateljeval v mladosti. Ko je bil stolp iz pocinkane pločevine končan, so ga v šestih kosih, težkih od 15 do 20 kilogramov, prenesli na vrh in ga v petih urah sestavili. Stolp meri v višino 1,9 metra, njegov premer je 1,25 metra. Kmalu po otvoritvi je Aljaž poskrbel tudi za najnujnejšo opremo: vanj je postavil tri okrogle stole, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer in termometer ter posodo špirita za samovar. Na obod stolpa je dal namestiti panoramo Triglava (sprva kopija slikarja Marka Pernharta), manjkala ni niti spominska knjiga.

Pleskarske vojne so botrovale celo dnevnim spremembam barve iz italijanske v jugoslovansko trobojnico, po vojni so mu nadeli rdečo zvezdo in ga pobarvali rdeče.

Družbene spremembe z obema vojnama vred so se odražale tudi na stolpu. Pleskarske vojne so botrovale celo dnevnim spremembam barve iz italijanske v jugoslovansko trobojnico, po vojni so mu nadeli rdečo zvezdo in ga pobarvali rdeče. Vse to je z zahtevnimi vremenskimi razmerami in zobom časa pustilo posledice in narekovalo celostno obnovo. Dne 7. septembra 2018 so stolp odmontirali in s helikopterjem prepeljali najprej v Mojstrano, nato v restavratorski center v Ljubljano. Obnovljeni simbol slovenstva so znova namestili na vrh v manj kot mesecu dni.

Kristusov kip na Corcovadu

Tudi Brazilci imajo svojo ikonično goro, ki je zasidrana v zavest tega 213-milijonskega nogometnega naroda: 710 metrov visoko granitno vzpetino Corcovado (kar v portugalščini pomeni grbavec) nad Rio de Janeirom opevajo glasba, literarna dela, filmi, vsako leto pa jo obišče več kot 300.000 turistov z vsega sveta. Glavni razlog je eden najbolj prepoznavnih kipov na svetu – Kristus Odrešenik (Cristo Redentor), ki razširja roke nad ogromnim velemestom. Kip je visok 30 metrov (brez 8-metrskega podstavka), roke se razširjajo 28 metrov široko. 

Slovesno so ga odprli 12. oktobra 1931, ko je bil predviden prižig reflektorjev na daljavo.

Simbol miru, vere in gostoljubnosti Brazilcev so gradili med letoma 1922 in 1931. Izdelan je iz armiranega betona, ki so ga pripeljali s Švedske, za zunanji sloj pa so zaradi trajnosti in enostavne uporabe izbrali milni kamen (salovec). Tehta 635 ton in je delo francosko-poljskega kiparja Paula Landowskega, zgradil ga je domači inženir Heitor da Silva Costa, obraz pa je izklesal romunski kipar Gheorghe Leonida. Slovesno so ga odprli 12. oktobra 1931, ko je bil predviden prižig reflektorjev na daljavo. Izumitelj kratkovalovnega radia Guglielmo Marconi naj bi osvetlitev aktiviral iz 9.200 km oddaljenega Rima, vendar je zamisel padla v vodo zaradi slabega vremena. Zaradi udarov strele (poškodovale so prste in glavo), močnega vetra in erozije so kip že večkrat obnavljali. Po obsežni obnovi pred 15 leti so ga ob svetovnem nogometnem prvenstvu osvetlili z zeleno-rumeno barvo v podporo brazilski reprezentanci.

Panoramska razgledna ploščad in muzej zgodovine alpinizma na 3.842 m visoki gori Aiguille du Midi v Franciji. FOTO: Pixabay

Gondola in muzej na Aiguille du Midi

V osrčju francoskih Alp se dviga 3.842 m visoka gora Aiguille du Midi. Na njen vrh so speljali žično gondolo, ki je bila dve desetletji najvišja na svetu, še vedno pa si lasti rekord za najvišji navpični vzpon. V samo 20 minutah namreč premaga višinsko razliko od 1.035 metrov v Chamonixu do razgledne ploščadi na višini 3.777 metrov. Veliki inženirski dosežek je bil končan leta 1955 po štirih letih gradnje v izjemno zahtevnih visokogorskih razmerah. Delavcev se je prijel vzdevek »nebeški pajki«, saj so morali več kot tono težak kabel napeljati ročno. Pot, ki jo opravi gondola, je razdeljena na dva odseka: Od Chamonixa do Plan de l’Aiguille (2.317 m) je manj zahteven del, nadaljevanje do vrha pa je tehnično izjemno, saj je brez vmesnih podpornih stebrov, kar je bila za tisti čas revolucionarna rešitev. 

Za ljubitelje adrenalina so leta 2013 postavili stekleno kabino »Zakorakaj v praznino« s prozornimi tlemi, stenami in stropom, ki štrli nad tisočmetrskim prepadom.

Celotna pot je dolga pet kilometrov, gondola doseže hitrost do 20 kilometrov na uro in lahko sprejme do 75 potnikov (na dan jih v visoki sezoni prepelje več kot tisoč). Na vrhu je zanimiv muzej zgodovine alpinizma in raziskovanja Mont Blanca. Panoramska razgledna ploščad, dostopna z dvigalom iz zgornje postaje do samega vrha na 3.842 metrih, ponuja veličastne razglede na francoske, švicarske in italijanske Alpe, z Mont Blancom v središču. Za ljubitelje adrenalina so leta 2013 postavili stekleno kabino »Zakorakaj v praznino« s prozornimi tlemi, stenami in stropom, ki štrli nad tisočmetrskim prepadom. Obiskovalci dobesedno stojijo nad praznino, kar ustvarja vrtoglav občutek lebdenja nad Alpami.

Samostani v Grčiji, meteorološka postaja v Švici in svetišče v Butanu

Na kratko še o treh zanimivih objektih na vrhovih. Znameniti meteorski samostani so zgrajeni na 400 do 600 metrov visoki kamniti formaciji v Tesaliji v Grčiji. Gre za enega največjih in najbolj strmo zgrajenih kompleksov pravoslavnih samostanov. Šest samostanov, zgrajenih v 14.–16. stoletju, je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Na prelazu Jungfraujoch (3.454 m) v Bernskih Alpah stoji najvišja železniška postaja v Evropi in raziskovalni objekt. Do tja vodi železnica skozi notranjost gore Eiger. Postaja vključuje meteorološki observatorij, ledeno palačo, razgledne ploščadi in znanstveni center. Zaradi visoke nadmorske višine je lokacija idealna za raziskovanje atmosferskih pojavov in ledeniške dinamike. Samostan Paro Takšang, znan kot Tigrovo gnezdo, visi na 3.120 metrov visoki pečini nad dolino Paro v Butanu. Zgrajen je bil leta 1692 v okolici jame, kjer naj bi v 8. stoletju guru Padmasambhava, zaslužen za širjenje budizma v Butanu, meditiral več kot tri leta. Samostanske zgradbe sestavljajo štirje glavni templji in stanovanjska zavetišča, ki se kar najbolj prilagajajo kamnitim stenam in jamam. Do samostana vodi več poti, po katerih se podajajo budistični romarji in turisti.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (07/2025).