Foto: Wikipedija

Praznovanje velikonočne nedelje je pred 120 leti vznemirilo bobnenje in tresenje. Zgodil se je velikonočni potres, ki velja za najmočnejšega v 19. stoletju v Ljubljani. Magnituda potresa, ki je Ljubljančane prestrašila 14. aprila 1895 ob 23.17, je bila 6,1 po evropski potresni lestvici. Tla pa so se tresla še vso noč. Nesreča naj bi zahtevala od sedem do 14 žrtev in uničila okrog 145 zgradb, še več pa jih je poškodovala. Med njimi so bili tudi deželna bolnišnica, številne cerkve, šole, muzeji in druge javne stavbe. Obnova Ljubljane pa je bila priložnost tudi za njeno modernizacijo.

Bog vedno vidi novo življenje

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je že na veliko noč popoldne v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani vodil t. i. protipotresno pobožnost, v kateri je spomnil na obletnico potresa. »Ampak takrat so ljudje znali stopiti skupaj. Vedeli so, kaj je treba storiti« Stavbe, ki so jih učvrstili in povezali, stojijo še zdaj, je poudaril nadškof, »nam v veselje in tudi priče delavnosti, odločnosti in modrosti naših prednikov.« Pri tem je opozoril tudi na majhne potrese, ki jih povzroča promet in zaradi katerega nastajajo razpoke, na katere smo se že navadili in nas ne motijo več. Tako tudi v družbi čutimo počasno usipanje, krušenje vrednot. A Bog vedno vidi novo življenje, saj je gospodar sveta, družbe in zgodovine in vedno prinese vstajenje.