Dobrih deset dni zatem je takratni ljubljanski časnik v nemškem jeziku Laibacher Tagblatt zapisal, da odkritje ni bilo presenečenje, pravzaprav je bilo na Ljubljanskem barju pričakovano. Zaradi odmevnih odkritij kolišč v Švici in drugod po srednji Evropi ter zaradi Morlotovega neuspešnega iskanja kolišč na Koroškem je leta 1864 prišel v Ljubljano proslavljeni učenjak Ferdinand von Hochstetter. Naravoslovno-matematični razred Cesarske akademije ga je namreč na Dunaju 30. julija 1864 zadolžil, da se preiščejo jezera Koroške in Kranjske glede ostankov prazgodovinskih kolišč.

Odkritje kolišč na Ljubljanskem barju ni bilo presenečenje, pravzaprav je bilo pričakovano.

Po velikem navdušenju zaradi odkritja ostankov kolišča v plitvini na sredini Hodiškega jezera in obetajočih zapažanjih na še nekaterih drugih koroških jezerih, je septembra Hochstetter obiskal Bohinjsko ter Blejsko jezero in Ljubljansko barje. Skupaj z Dežmanom, ki mu je bil tudi za tolmača, pa sta bila na presihajočem jezeru pri Cerknici.

V poročilu, ki ga je Hochstetter prvič predstavil že na zasedanju razreda 20. oktobra 1864 in nato še 23. marca 1865 na Dunaju, je o obisku na Kranjskem zabeleženo: »Predvsem pa si ljubljanski morost zasluži pozornost ljubiteljev starožitnosti«, in da je na podlagi geološke preteklosti ter različnih slučajnih najdb razumno domnevati, da so se naselbine domorodcev morda nahajale na tem pred stoletji velikem celinskem jezeru, katerega položne brežine so morda nudile posebej ugodne naselitvene možnosti.

Do podobnega spoznanja je na podlagi istih pokazateljev prišel že Dežman, saj je od leta 1857 dalje najdbe z Barja povezoval s pradavnimi prebivalci. Tozadevno zelo plodovit pisec je bil tudi Peter Hicinger, od 1859 do smrti 1867, župnik in nato dekan v Postojni, ki je celo domneval obstoj kolišč na Cerkniškem jezeru, kar pa sta Dežman in Hochstetter zelo hitro z močnimi argumenti ovrgla.

Kratko notico o zanimivem odkritju pri Studencu je v sredo 28. julija 1875 v slovenščini v svet ponesel Slovenski narod.

Kratko notico o zanimivem odkritju pri Studencu je še isti dan kot Laibacher Tagblatt, v sredo 28. julija 1875, v slovenščini v svet ponesel Slovenski narod. Med bralce je prišla z nadvse povednim naslovom Velikanska najdba. Ker pa je bilo to v dneh, ko so od 26. julija že tretji dan pri Studencu potekala prva uradno zabeležena arheološka izkopavanja na Kranjskem, časnik notico zaključi z mamljivim opozorilom: »Uže se dalje koplje. Več o tem prihodnjič.«

Prva izkopavanja kolišč

V manj kot desetih dneh, kar je dandanašnji nepredstavljivo hitro, od 17. do 26. julija, je torej Dežman s pomagači zbral zadostna finančna sredstva, našel delavce, za katere piše, da jih je v tretjem letu izkopavanj potreboval po 20 na dan, in se dogovoril z lastniki zemljišč, da je lahko tisti ponedeljek, ob precej ugodnih vremenskih razmerah, na ne prevroč dan, vzdolž ceste na Studenec zastavil obsežno izkopavanje. Pravzaprav je delo na terenu zaupal muzejskemu slugi Ferdinandu Schulzu, tvorno pa je pri tem pomagal tudi Martin Peruzzi.

V manj kot desetih dneh je Dežman s pomagači zbral zadostna finančna sredstva in našel delavce.

Več kot 600 kvadratnih sežnjev veliko izkopno polje, kar je več kot 2100 današnjih kvadratnih metrov, se je nahajalo približno 270 sežnjev oziroma malenkost več kot 500 dolžinskih metrov severno od roba nekdanjega jezera oz. od roba Iškega vršaja. Izkopavanje je trajalo vse do sredine oktobra tistega leta, ko so ga bili prisiljeni prekiniti zaradi neugodnih vremenskih razmer.

Dežman je moral biti z doseženim zelo zadovoljen. Tako iz Poročila o delovanju kranjskega deželnega odbora od 1. marca do konca decembra 1875 izvemo, da »se je izkopala izvanredna obilica v kvaliteti in kvantiteti dobro ohranjenih stvarij, sè katerih bogastvom se ne more meriti nijedna druga. Kakor se je pokazalo pri izkopavanji za poskušnjo, obseza daljni prostor teh stavb še več stotin sežnjev in preseza vsa takovšna dosedaj znana odkritja.«

V drugi polovici septembra 1875 je izjemno odkritje predstavil strokovni javnosti na 48. zborovanju naravoslovcev in zdravnikov v Gradcu. Navdušeno poslušalstvo ga je nagradilo z nazivoma doktor in profesor, čeprav študija prava na Dunaju ni pripeljal do uspešnega zaključka.

Ker so bile na tako imenovanem drugem kolišču najdbe še lepše, najdišče pa bogato, ga je Dežman označil za glavno kolišče.

Na istem koncu so z izkopavanji nadaljevali tudi v letu 1876, kjer so dosegli rob pojavljanja kolov, in nato vzhodno v smeri proti Iščici zastavili novo izkopno polje. Ker so bile na tako imenovanem drugem kolišču najdbe še lepše, najdišče pa bogato, ga je Dežman označil za »der Hauptpfahlbau«, kar po naše pomeni glavno kolišče. Tudi tam so raziskovali dve sezoni, v letih 1876 in 1877.

Ponovno 26. julija, toda leta 1877, so med osvežitvijo v hladni Iščici delavci zagledali mesto z gosto nasajenimi koli, tj. ostanke novega kolišča, zaradi česar je Dežman ob koncu raziskovanja na glavnem kolišču v bližini rečice zastavil še dve izkopni polji. Ker so bile najdbe bolj skromne in zaradi velikih stroškov, tudi s pretiranimi odškodninskimi zahtevami lastnikov zemljišč, so 4. avgusta istega leta pri Studencu končali z arheološkimi izkopavanji.

Članek si lahko v celoti preberete v 49. številki magazina SLO.