Prepovedane knjige

Za Zoisa kot kupca knjig je bila cenzura predvsem večja ali manjša ovira, ki jo je moral premagati, da je prišel do želenega dela. Razkorak med njegovimi željami in usmeritvijo cenzure je bil največji v sedemdesetih letih 18. stoletja, v zadnjem desetletju vladanja Marije Terezije. Terezijanska cenzura je bila namreč stroga in je prepovedovala vrsto filozofskih, političnih in literarnih del evropskih razsvetljencev, Zois pa je bil tedaj na vrhuncu telesnih in finančnih moči ter blizu nekaterim avtorjem in duhovnim tokovom, ki jih vladarica in njen cenzurni aparat nista odobravala, na primer Voltairu in prostozidarstvu. Zois je te prepovedi dobro poznal, saj je imel v lasti terezijanski indeks prepovedanih knjig iz leta 1776. Uporabljal ga je sicer kvečjemu kot vodnik po vznemirljivi literaturi. Kot drugi člani družbene elite je zlahka našel načine, kako priti do zaželenih knjig.

Zois je terezijanski indeks prepovedanih knjig iz leta 1776 uporabljal kvečjemu kot vodnik po vznemirljivi literaturi.

Prepovedane knjige je najbrž prinašal s potovanj po evropskih deželah. Knjige je na primer kupoval leta 1779 in 1780, ko je potoval po nemških deželah, Nizozemski, Švici, Franciji in italijanskih deželah. Prav tako lahko domnevamo, da je tovrstne tiske pridobival po neuradnih kanalih, ki so mu jih omogočale osebne, politične in gospodarske zveze. Vsekakor je v njegovo knjižnico do leta 1782 prišlo precej francoskih del, ki jih je prepovedoval terezijanski indeks, na primer Baylov Zgodovinski in kritični slovar, Montesquieujeva Perzijska pisma, Helvetijev Duh, Rousseaujeva Pisma, napisana z gore in Voltairov Kandid. Zoisa so v tem času med prepovedanimi deli zanimala predvsem razsvetljenska literarna in filozofska dela.

Zoisu kot kupcu knjig so najbolj ustrezale razmere v osemdesetih letih 18. stoletja: omiljena cenzura pod cesarjem Jožefom II. je po letu 1781 za nekajkrat zmanjšala število prepovedanih del ter spodbudila domače tiskarstvo in knjigotrštvo. V naslednjih treh desetletjih, od zadnjih let vladavine Jožefa II. do prvih let predmarčne dobe, se je cenzura spet zaostrila, domači knjižni trg bolj zaprl, mednarodne knjigotrške povezave pa so bile velikokrat oslabljene, vendar to ni bilo odločilno za zmanjšanje Zoisovih nakupov prepovedanih knjig. V resnici je baron, ki se je najbrž zaradi bolezni in staranja, pa tudi zaradi francoske revolucije in stalnih vojn med Francijo in zaveznicami, vračal k tradiciji, krščanstvu in Katoliški cerkvi, izgubljal zanimanje za sporna dela, poleg tega je zaradi finančnih težav zmanjševal knjižne nakupe.

Erotične pesmi

Cenzura se sicer ni neposredno dotaknila Zoisovih pesniških poskusov, ki so ostali v rokopisu, je pa pomembno določala norme sprejemljivega in dovoljenega, zaradi katerih so bile te pesmi že v izhodišču napisane za zasebni svet, ne z mislijo na objavo. Bürgerjeva Lenora, na primer, ki jo je Zois prevedel po letu 1791, je bila zaradi blasfemičnih elementov sporna za terezijansko cenzuro, Hej Mina iz časa okoli leta 1795 in Efeška vdova, verzna predelava Petronijeve pripovedi iz obdobja 1806‒1808, pa bi s svojo erotično vsebino težko prestali presojo tedanjih cenzorjev. Enako gotovo velja za Zoisovo zbirko ljudskih ali na pol ljudskih »viž« s ponekod opolzko vsebino.

Zoisova zbirka ljudskih ali na pol ljudskih »viž« s ponekod opolzko vsebino bi težko prestala presojo tedanjih cenzorjev. 

Pisma s kočljivo vsebino

Tudi za Zoisa kot dopisovalca je bila cenzura ovira, ki jo je bilo treba nujno upoštevati. V tem času so morali pomembnejši ljudje računati na možnost, da njihova pisma prestrežejo v skrivnem vladnem uradu za pregledovanje pošte na Dunaju.

Zoisov dopisnik baron Jožef Kalasanc Erberg, na primer, ki je bil od leta 1809 vzgojitelj telesno in duševno prizadetega prestolonaslednika Ferdinanda na dunajskem dvoru, si ni smel dovoliti nobene netaktnosti. Tako je 9. maja 1810 Zoisu zelo diskretno namignil na svojo težavno službo (izvirnik je v nemščini): »Prav rad bi Vam povedal kaj več o sebi, svoji službi, vendar si tega ne upam zaupati peresu.« Naslednji previdnostni ukrep je bil, da Erberg tega pisma ni zaupal poštni službi. Zoisu ga je osebno izročil skupni znanec grof Karl Borromäus von Harrach. Zois je zaradi Erbergovih strahov pred nedovoljenim branjem njegova pisma včasih celo sežgal, kar v plemiških krogih, vpletenih v visoko politiko, ni bilo neobičajno.

Avtocenzura je včasih prispevala k izvirnosti pisanja.

Avtocenzura je včasih prispevala k izvirnosti pisanja. Ko sta Zois in njegov nekdanji tajnik Jernej Kopitar v medsebojni korespondenci omenjala osebe na visokih položajih, sta namesto njihovih imen pogosto uporabljala kratice, psevdonime ali šifre in pisala v mešanici jezikov, kar bi otežilo razumevanje nepovabljenemu bralcu. Kopitar je 8. septembra 1810 Zoisu sporočil, da ga ni treba priporočiti neki osebi: »An Qui fontem ni tréba piſat: il n’en vaut pas la peine ni la gêne.« (Tistemu, ki [je obiskal] izvir, ni treba pisati: ni vredno skrbi in truda.) Tako šifriranega sporočila v štirih jezikih ni mogel razen dopisnikov razvozlati nihče. Izraz »Qui fontem« je označeval nadvojvodo Janeza, ki je 8. julija leta 1807 obiskal izvir Save v Bohinju. Zois je dal v spomin na ta dogodek pri slapu postaviti marmorno ploščo z latinskim napisom, ki sporoča, da je nadvojvoda tu (»ad fontem Savi«) raziskoval nastanek alpskega apnenca. Zois je napis po vsej verjetnosti sestavil skupaj s Kopitarjem, zato sta lahko pozneje z besedno zvezo »fontem Savi« skovala obema razumljivo šifro za cesarjevega brata.

Članek si lahko v celoti preberete v 49. številki magazina SLO.