Postal je vrhovni dvorni mojster kraljice Ane Jagelonske in bil kot prvi Lamberg povišan v barona. Ko se je ob koncu kariere vrnil na rodno Kranjsko, kjer je postal deželni glavar, je napisal avtobiografijo v verzih, ki nam daje dober vpogled v življenje plemiča v prvi polovici 16. stoletja.

Mladost in začetek kariere

Rodil se je 3. aprila 1489 na gradu Ortnek, sedežu manjšega deželnoknežjega gospostva med Turjakom in Ribnico. Čeprav je bil grad kasneje del lamberške titulature (baroni na Ortneku in Ottensteinu), ni bil nikoli v njihovi lasti. Jožefov oče Jurij ga je zgolj upravljal za deželnega kneza. Juriju naj bi se v prvem zakonu z neko Čušperško rodilo deset otrok, a je odraslo dobo dočakal le en sin. Biološko uspešnejši je bil njegov drugi zakon z Margareto Thurn, od štirinajstih otrok jih je nevarnosti zgodnjega otroštva preživelo osem. Čeprav je bil Jožef Jurijev devetnajsti otrok, je imel ob rojstvu le enega starejšega brata in polbrata.

Dečku je bil oče velik zgled, saj se je še na stara leta spominjal njegovih zgodb in dogodivščin.

Dečku je bil oče velik zgled, saj se je še na stara leta spominjal njegovih zgodb in dogodivščin. Gotovo je slišal, kako je leta 1462 skupaj z drugimi kranjskimi plemiči rešil cesarja Friderika III. pred obleganjem, za kar so bili nagrajeni z izboljšavo deželnega grba. Tri desetletja kasneje je ravno Jurij pri pogrebnem sprevodu cesarja nosil ščit Kranjske. Sinu je zaupal tudi rodbinsko tradicijo, po kateri so njihovi predniki viteštvo nosili že v imenu, saj naj bi se včasih Lambergi imenovali Rittersbergi (Ritter nem. vitez).

Jožef je bil s sedmimi let poslan v šolo, a so ga tam bolj kot učenje zanimale norčije, kar je v starosti obžaloval. Pri trinajstih je zaključil šolanje in se podal v osebno službo k štajerskemu deželnemu glavarju Rajnprehtu Rajhenburškemu, s katerim se je udeležil bavarske nasledstvene vojne. Kot njegov paž je bil verjetno zadolžen za njegovega konja in strežbo pri pojedinah, najbolj pa je užival, ko je lahko sledil svojemu gospodu po bojišču. Po smrti Rajhenburškega leta 1505 se je hotel udeležiti spopadov na Ogrskem, a naj bi bil premlad. Leto za tem je prišel na dvor kralja Maksimilijana, ki ga je kmalu poslal v dolgoletno vojno z Benečani (1508–1521).

V tem času sta današnji slovenski prostor zaznamovala še dva dogodka, potres leta 1511 in veliki kmečki upor leta 1515. Pri slednjem se je že pokazala Jožefova diplomatska spretnost. Zarotniške kmete je, za razliko od svojih sorodnikov, pomiril z lepimi besedami in počakal do prihoda okrepitev. Jožef je v svojih dvajsetih okusil tudi nekaj kratkih radosti. Leta 1513 se je poročil z notranjsko plemkinjo Elizabeto Elach, ki mu je rodila štiri otroke. Elizabeta, ki si od zadnjega poroda ni opomogla, je umrla leta 1518. Jožef, ki je bil takrat zdoma, se je ob vrnitvi le stežka soočil z izgubo »tiste, ki mi je bila najljubša na svetu«.

Leta 1513 se je poročil z notranjsko plemkinjo Elizabeto Elach, ki mu je rodila štiri otroke.

Leta 1520 je na kronanju Maksimilijanovega vnuka Karla od novega nemškega kralja prejel viteški udarec in službo kranjskega deželnega upravitelja. To je opravljal do leta 1527, ko ga je Karlov mlajši brat Ferdinand poklical na Ogrsko in imenoval za dvornega ter vojnega svetnika. Izčrpavajoči boj za ogrski prestol je Ferdinanda prisilil v iskanje diplomatske rešitve z osmanskim sultanom Sulejmanom, ki je podpiral njegovega nasprotnika Ivana Zapoljo.

A diplomatska misija leta 1528 je bila obsojena na propad. Izbrana odposlanca sta s svojimi izjavami razjezila sultana, zraven pa se je vmešal še beneški ambasador, ki ju je ovadil vohunstva. Sulejman je avdienco zaključil z izjavo, da bo kar sam obiskal njunega gospoda Ferdinanda. Verjetno so takrat že potekale priprave na vojni pohod, ki se je zgodil v naslednjem letu. Sulejman je zavzel Budim in prišel vse do Dunaja. Mesto je takrat uspešno branilo več Jožefovih sorodnikov, med njimi tudi brat Melhior Lamberg.

Diplomatski misiji v Konstantinopel 1530 in 1532

Leta 1530 so se začele priprave za novo diplomatsko misijo. Za voditelja sta bila izbrana Jožef Lamberg in Nikolaj Jurišić, ki je bil že leto poprej poslan v Konstantinopel, a zaradi osmanske ofenzive ni prišel daleč. Dva meseca pred odhodom je Lamberg od kralja Ferdinanda prejel dovoljenje, da bo lahko po smrti sorodnika Elacha prevzel njegovo oskrbništvo gradu in mitnice v Senožečah. V primeru, da bi Jožef umrl na potovanju, bi to obveljalo za njegovega najstarejšega sina Janeza. 

Z Jurišićem sta tudi prejela zagotovilo, da bodo vsi nujni stroški, ki jih bosta ustvarila na poti, povrnjeni. Ker je znal Jurišić pisati in brati le v cirilici, Lambergu pa se je zdelo lastno znanje slovenskega jezika za obisk sultanovega dvora nezadostno, sta v Ljubljani za tolmača najela tamkajšnjega notarja Benedikta Kuripečiča. Ta je med potjo pisal dnevnik in po vrnitvi objavil potopis, ki nam razkriva podrobnosti potovanja. Po grobi oceni enega od udeležencev potovanja je kranjsko in osmansko prestolnico ločevalo 194 tedanjih milj (približno 1850 km).

Notar Benedikta Kuripečiča je med potjo pisal dnevnik in po vrnitvi objavil potopis, ki nam razkriva podrobnosti potovanja.

Lamberg je enaindvajsetega avgusta s spremstvom trinajstih mož, ki je vključevalo tudi kovača, kuharja in brivca, odjahal v smeri Novega mesta. Jurišić mu je naslednji dan s sedemnajstimi spremljevalci sledil po južnejši poti mimo Žužemberka. Srečali so se v Metliki, od koder so skupaj nadaljevali pot čez Hrvaško in Bosno. Sredi septembra so dosegli Vrhbosno (današnje Sarajevo), pred katero jih je sprejel bosanski sandžakbeg. Od tam so nadaljevali skozi t. i. Zgornjo Bosno, ki je po Kuripečiču segala vse do Mitrovice. Po prečkanju Kosovega polja in Srbije so prvega oktobra dosegli Sofijo. Tam so se vključili na staro rimsko pot, ki je povezovala Beograd in Konstantinopel, ki so ga dosegli sedemnajstega oktobra.

Članek si lahko v celoti preberete v 49. številki magazina SLO.