Botrstvo je dar, ki blagoslavlja oba

Povabilo, da postaneš boter, se mi zdi darilo – tako za botra kot za birmanca. Za botra je gotovo blagoslov, če je lahko ob mladem človeku v času težavnega odraščanja. Naj se le damo birmancu na razpolago tudi za čas, ko birma že davno mine.

Obenem pa je boter seveda dar za birmanca. Če se zanimaš zanj, če si blizu, četudi nisi nikoli čisto »vsakdanje blizu«.

Kot darilo sem mu izročil le Sveto pismo in obljubil, da bom molil zanj.

Na pogostitvi po birmi sem imel kratek nagovor, med katerim sem mu kot darilo izročil le Sveto pismo. Obljubil sem, da bom molil zanj, in mu povedal takole (skrajšano):

Življenje ni in nikoli ne bo lahko. Prej ko to spoznaš, laže boš živel. Ob tem pa ne pozabi, da ti je Jezus obljubil, da bo pri Očetu izprosil Svetega Duha, ki ga imenuje Tolažnik (prim. Jn 14,16-17). On bo s teboj na poti – On te bo tolažil, učil in opominjal – prav na Jezusove besede. Na tebi pa je, da Sveto pismo vzameš v roke, ga bereš, premišljuješ njegovo vsebino in poskušaš zapisano živeti v vsakdanjem življenju.

Želim ti, da bi bilo tvoje življenje vedro, pokončno in da bi bil tvoj duh močan. Želim tudi, da v vetrovnih dneh svoje življenjske barke ne boš prepuščal le vetru, ampak da boš kot izkušen mornar, ki ima dovolj moči, obrnil jadra v pravo smer. Za to potrebuješ dvoje: vedeti, katera smer je prava, in moč, s katero boš obračal jadra. Pravo pot poznaš, to je Jezus, danes pa ti je Sveti Duh okrepil »mišice« duha, ki jih boš razvijal naprej.

Če pa se v življenju kdaj znajdeš v težavah, veš, da se lahko vedno obrneš name. 

Če pa se v življenju kdaj znajdeš v težavah, veš, da se lahko vedno obrneš name. Kmalu boš dobil mobilni telefon. Upam, da bo v tvojem imeniku tudi moja številka, da tam ostane in da jo – kadar boš v kakršnikoli stiski – brez zadržkov uporabiš. Vesel bom, če boš poklical.

24 ur po hribih – in težka vprašanja o življenju

In je poklical, četudi takrat ni bil v stiski, le polno vprašanj je imel. V kratkem pogovoru me je vprašal, ali bi bil pripravljen iti z njim na 24-urni pohod, če bi hotel in mogel hoditi ves dan in vso noč. Odgovor: »Če boš ti zmogel, bom tudi jaz.«

In sva en dan šla z vlakom do Bohinjske Bistrice, od tam pa na pot čez hribe – Soriška planina, Ratitovec, Sveti Mohor, Križna gora, Škofja Loka, kjer naju je po skoraj 50 km in 1800 m višinske razlike v jutranjih urah počakal njegov oče in naju zapeljal domov. Utrujena sva bila; kar polegala sva ob cesti od utrujenosti, a bila sva zadovoljna. In povezana za vedno.

Utrujena sva bila; kar polegala sva ob cesti od utrujenosti, a bila sva zadovoljna. In povezana za vedno.

Ko sva se vzpenjala na Soriško planino, sem že »švical«, a bolj zaradi nabiranja višine kot zaradi težkih vprašanj. Pogovor je bil najprej lahkoten, potem pa so se vprašanja razvila v teološko smer. Na primer: Zakaj moram hoditi k maši vsak teden? Zakaj moram redno prejemati Jezusa v srce? Ali ni enkrat dovolj, saj Jezus v nas ostane? Če ne ostane, kam gre? Kaj sem znal odgovoriti, kmalu pa sem se zapletel in katekizemskega znanja mi je zmanjkalo. Poklical sem prijatelja, ki je teolog, dal birmancu telefon in sta razpravljala. Kar med potjo.

Videti je bil zadovoljen s prijateljevimi odgovori, a občutek sem imel, da mladenič, takrat star okoli sedemnajst let, tri leta po birmi, bolj preverja mojo vero, moj odnos z Bogom, koliko jemljem Boga zares, … kot pa ga zanimajo odgovori na teološka vprašanja. Prav.

Na poti od Soriške do Ratitovca vzpon ni bil prehud, a jaz sem še bolj »zašvical«. Vprašanja so prešla od teologije k odnosom: kako sva se s punco spoznala, kakšna so merila za dekleta, da bi lahko »hodil« z njimi? Kar dolgo sva ostala pri tem. Zvečer sva šla v Selški dolini na večerjo.

Vzpon ni bil prehud, a jaz sem še bolj »zašvical«. Vprašanja so prešla od teologije k odnosom.

Po vzponu k sv. Mohorju, ko se je spustila noč, so se vprašanja poglobila v resne življenjske teme. Kmalu sem začel »potiti krvavi pot« – recimo, kako sva midva »trenirala« čistost pred poroko, kje je bila »postelja« … Odločil sem se, da bom iskren, prosojen, da bom govoril tudi o stvareh, na katere nisem ponosen, a tudi o tem, kako Bog slabe odločitve in neprimerne stvari v življenju obrača v dobro. Vprašal me je tudi, kaj je moje najpomembnejše vprašanje v življenju.

Poiščite možnosti za daljše pogovore z birmancem

Birmanci in birmanke potrebujejo take pogovore in tvoje odgovore na življenjska, tudi na »moška in ženska« vprašanja. Oče in mama, ki imata seveda svojega otroka rada, bi bila najbolj poklicana odgovoriti na taka vprašanja, a sta v tem obdobju po birmi, ko se mladeniči in mladenke odcepljajo od njiju, pravzaprav neprimerna.

Morda to neprimernost staršev najbolje ilustrira hudomušna, a zelo resnična misel pisatelja Marka Twaina: Ko sem bil štirinajstletni fant, se mi je zdel oče tako neveden, da sem komaj prenašal njegovo družbo. A ko sem dopolnil enaindvajset let, sem bil osupel, koliko se je ta starec v sedmih letih naučil.

Tu lahko vstopimo botri. Spravimo se iz cone udobja v cono bolečine, kar se ne more zgoditi le z darilom, pač pa s časom in navzočnostjo.

Tu lahko vstopimo botri. Spravimo se iz cone udobja v cono bolečine, kar se ne more zgoditi le z darilom, pač pa s časom in navzočnostjo, ki jo posvetiš. Poiščimo možnosti za daljše pogovore z birmancem. Ni treba, da »švicaš« na dolgi poti, lahko je kaj drugega.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (4/2025).