Škof je torej izvajal kateheze za katehumene, botri pa so stali ali sedeli v bližini. Že iz pozicije v cerkvi razberemo, da je bližina botrov dvojna: so blizu škofu in so blizu novokrščencem.

Botri namreč pred škofom (Cerkvijo) predstavljajo krščence, pred krščenci pa predstavljajo škofa (Cerkev). Botri so pred škofom fideles, verniki, za birmance pa so patres vel matres, duhovni očetje in matere. So cerkveni posredniki, pomočniki, ki pripomorejo, da je krščencem oznanjen evangelij; hkrati so podporniki novokrščenca ter njegovi zaščitniki in poroki.

Danes ni v krizi botrova bližina krščencu ali birmancu. Vsaj na prvi pogled ne. Zlasti v primeru birmanskih botrov, kjer botra izbere birmanec, opazimo simpatično bližino med obema. Birmanec ima botra rad, ga spoštuje, v zameno je boter ponosen, da stoji ob birmancu. Bolj je v krizi botrova bližina škofu (Cerkvi). Včasih je ta odnos popolnoma porušen.

Danes ni v krizi botrova bližina krščencu ali birmancu. Bolj je v krizi botrova bližina škofu (Cerkvi).

Če je vprašljiv odnos botra do Cerkve, je posledično vprašljiv tudi njegov odnos do krščenca oz. birmanca. Brez resne pripadnosti Cerkvi ni botrske službe, botrski lik je okrnjen, pomanjšan zgolj na simpatičnega spremljevalca ob vstopu na življenjsko pot.

Razprava o botrih teče v Cerkvi na Slovenskem že dolgo. Vzniknila je tudi na Plenarnem zboru (1999–2001), ko so bili predlagani prenovljeni katehetski modeli, ki bi od birmancev, staršev in botrov zahtevali več sodelovanja, samo birmo pa prestavili v srednješolsko obdobje. A ti modeli so bili zavrnjeni, saj župnije niso imele dovolj moči ne osebja, da bi jih uvedle.

Nazadnje se je razprava o botrih razvnela zaradi odločitve prejšnjega soboškega škofa, da pri birmi botrov preprosto ne bo. Odločitev je temeljila na preveliki oddaljenosti številnih dotedanjih botrov od Cerkve in njenega nauka.

Vse dozdajšnje razprave o botrih so pokazale, da je vprašanje zelo zapleteno.

Vse dozdajšnje razprave o botrih so pokazale, da je vprašanje zelo zapleteno. Z njim posegamo na področje zakramentalne teologije, ekleziologije, pastoralnih modelov, verske in pastoralne psihologije. Škofje in teologi premlevajo ta vprašanja, medtem ko večina pastoralnih delavcev glede botrov deluje po bolj praktičnem načelu: gremo naprej po starem, dokler se bo dalo.

Če se povrnemo k izhodiščnemu prizoru, je cilj prenove botrske službe zelo preprost: boter je posrednik in porok med dušo, ki prejema zakrament krsta ali birme, in Cerkvijo, ki ta zakrament podeljuje. Enako kot je blizu krščencu ali birmancu, mora biti blizu Cerkvi in njenim naukom.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes (4/2025).