Tudi Cerkev ne more prezreti tega pojava. Nekateri kristjani, tako laiki kot tudi duhovniki, čutijo poklicanost, da bi v sodobnem medijskem okolju uporabljali digitalna orodja za širjenje evangelija. Ta nova oblika misijonskega delovanja – nekateri ji rečejo celo »digitalni apostolat« – odpira mnoga vprašanja. Ali je lahko influencerstvo oblika evangelizacije? Ali lahko združimo evangeljsko poslanstvo z zakonitostmi digitalnih omrežij, ne da bi pri tem izgubili globino vsebine? Kakšne so prednosti in nevarnosti takšnega pristopa?

Nekateri kristjani, tako laiki kot tudi duhovniki, čutijo poklicanost, da bi v sodobnem medijskem okolju uporabljali digitalna orodja za širjenje evangelija.

Skupne točke: influencerstvo in evangelizacija

Čeprav prihajata iz različnih svetov, imata influencerstvo in evangelizacija več skupnega, kot se zdi na prvi pogled.

1. Moč osebnega pričevanja

Osrednja točka tako pri vplivnežu kot evangelizatorju je osebno pričevanje. Današnji človek išče avtentičnost. Ne želi teorij, temveč zgodbe – resnične, iskrene, življenjske izkušnje. Vplivnež nagovarja iz lastne izkušnje, iz svojega življenja, z mislijo, da bo njegovo sporočilo prišlo do ljudi, ker je osebno in pristno. Podobno velja za evangelizatorja: nova evangelizacija, kakršno poznamo iz gibanj (npr. Alfa, Prenova v Duhu ali Šola za animatorje), temelji na osebnem pričevanju kot ključni metodi posredovanja vere.

2. Uporaba sodobnih medijev

Vplivnež in evangelizator uporabljata digitalna sredstva: video vsebine, družbena omrežja, podcaste, kratke objave. Našteto sodi med temeljna orodja, ki jih uporabljata pri delu. V luči nauka Cerkve lahko to razumemo kot nadaljevanje poziva sv. Pavla VI., da mora Cerkev govoriti »v jeziku časa«. Evangelizator vstopa v ta svet, ne da bi izgubil svojo identiteto, temveč z namenom, da bi dosegel tiste, ki jih tradicionalne oblike oznanjevanja ne dosežejo več.

Evangelizator vstopa v ta svet, ne da bi izgubil svojo identiteto, temveč z namenom, da bi dosegel tiste, ki jih tradicionalne oblike oznanjevanja ne dosežejo več.

3. Oblikovanje skupnosti

Tako vplivneži kot evangelizatorji oblikujejo občestvo. Vplivnež si prizadeva za čim več sledilcev – ne zgolj zaradi številk, temveč ker želi, da se njegovo sporočilo razširi. Evangelizator pa ustvarja občestvo verujočih – naj bo to fizična župnijska skupnost ali virtualna skupina. V obeh primerih gre za vzpostavitev odnosa, pripadnosti in skupne poti.

Pasti in nevarnosti

Kljub številnim priložnostim se na poti t. i. digitalne evangelizacije skrivajo tudi resne pasti. Teh se moramo zavedati, jih upoštevati in nanje primerno odgovarjati s pomočjo duhovnega razločevanja in v skladu z naukom Cerkve.

1. Individualizem in samopromocija

Temeljna nevarnost vplivnežev je samopromocija. Čeprav se zdi, da gre za širjenje določenega sporočila, je pogosto v ospredju avtorjeva podoba. V tem smislu je influencerstvo po svoji naravi egocentrično – vse se vrti okoli »mene«. Ta drža pa je lahko v popolnem nasprotju z evangeljskim duhom: kristjan naj ne oznanja sebe, temveč Kristusa. Evangelizacija zato zahteva ponižnost, umik ega in notranjo svobodo, ki dopušča, da Bog deluje po nas, ne zaradi nas.

Egocentričnost je v popolnem nasprotju z evangeljskim duhom: kristjan naj ne oznanja sebe, temveč Kristusa.

2. Merjenje uspeha s številkami

Digitalna kultura temelji na metriki: število ogledov, všečkov, delitev, komentiranja. Vse se meri. Vendar evangelij ni produkt, vernik pa ni potrošnik. Če vrednotenje uspešnosti prenesemo tudi v evangelizacijo oziroma če bomo oznanjevanje presojali glede na »všečke«, bomo neizogibno zdrsnili v površinskost in pragmatičnost. Gospod ni rekel: »Imejte tisoče sledilcev,« temveč: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19).

3. Površinskost in zmanjševanje zahtevnosti sporočila

Vplivniški slog sporočanja je pogosto poenostavljen, kratek, vizualno privlačen. Toda vera – še posebej katoliška – je zahtevna, vsebinsko bogata, pogosto paradoksalna. Zgolj nekajsekundna objava ne more zajeti globine skrivnosti odrešenja. Tu se skriva nevarnost banalizacije vere – da bi jo zaradi atraktivnosti prilagajali merilom popularnosti. Evangelizacija pa je v temelju povabilo k spreobrnjenju, ki zahteva napor, spremembo in notranjo odločitev.

Kaj pravi Cerkev?

Cerkev se je v svojih dokumentih pogosto odzivala na razvoj medijev: od koncilske izjave Inter mirifica do apostolskega pisma sv. Janeza Pavla II. Hiter razvoj in nedavnih spodbud papeža Frančiška, ki je vedno znova poudarjal, da so mediji lahko orodje evangelizacije, če se uporabljajo odgovorno, premišljeno in v zvestobi cerkvenemu poslanstvu.

Papež Frančišek je pogosto opozarjal na nevarnost »digitalnega hrupa«, ki preplavlja našo notranjost, in hkrati spodbujal, naj tudi splet postane prostor, kjer vlada »kultura srečanja«. Poudarjal je, da ni pomembno samo, da smo prisotni na spletu, temveč, kako smo prisotni.

Papež Frančišek je pogosto opozarjal na nevarnost »digitalnega hrupa«, ki preplavlja našo notranjost, in hkrati spodbujal, naj tudi splet postane prostor, kjer vlada »kultura srečanja«.

Pri »kako« je ključno, ali je naša prisotnost v službi evangelija ali lastne promocije? Ali oblikujemo občestvo ali občinstvo? Ali postavljamo v središče Kristusa ali sebe?

V tem duhu Pravilnik za katehezo (2020) poudarja, da sodobna kateheza ne sme zanemariti digitalnega okolja, temveč mora pomagati mladim in odraslim »razločevati, oblikovati kritično presojo in odgovorno uporabljati digitalna sredstva v službi rasti v veri in občestvu« (prim. št. 213).

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (4/2025).