Bil je prvi teden aprila 1994 in mesec dni po začetku dolgotrajne deževne dobe. Pobočja gora so bila odeta v razkošno zelenje, polja so prekipevala od polnih nasadov banan, koruze in sirka. Mabare, vas na vzhodu Ruande, je bil oaza miru – toda pod pokrovom je že močno vrelo.

6. aprila ob poldeveti uri zvečer, ko so se ljudje v tej vasici ob jezeru odpravljali v posteljo, je bilo približno 50 kilometrov stran sestreljeno letalo, ki je bilo s predsednikom Juvenalom Habyarimano na krovu tik pred pristankom v ruandski prestolnici Kigali.

Habyarimana, po narodnosti Hutujec, se je vračal s svojim burundskim kolegom Cyprienom Ntaryamiro, potem ko sta podpisala mirovni sporazum z uporniki narodnostne skupine Tutsijev v Tanzaniji.

Nesreča, v kateri so umrli vsi potniki in posadka na krovu letala, je sprožila enega najbolj krvavih dogodkov v poznem 20. stoletju. V naslednjih 100 dneh so pripadniki hutujske vojske, žandarmerije in milic pobili več kot 800.000 Tutsijev in na tisoče zmernih Hutujcev. Mnoge je z mačetami nasilno pobila hutujska milica z imenom Interahamwe, podmladek tedanje vladajoče stranke MRND.

Ruanda se v tem tednu spominja 25. obletnice genocida. Voditelji z vsega sveta so pripotovali v državo, kjer se udeležujejo vigilij in se spominjajo žrtev nedoumljivega nasilja izpred četrt stoletja.

Teden dni zatišja

Prve dneve genocida je bilo pretežno hutujski vasici Mabare prizanešeno. Vaščani so kot običajno še naprej skrbeli za svoja polja in živino. Nato pa so se v bližnjem jezeru Mugesera začela pojavljati trupla, nekatera povsem prerešetana s kroglami. Nekaj ljudi je bilo še živih, vendar hudo ranjenih, z globokimi ranami, ki so jih zadale mačete. Ko se je nasilje iz Kigalija začelo širiti po vsej državi, so prebivalci Mabareja ugotovili, da je napad na njihovo vas le še vprašanje časa.

Pod vodstvom imama edine mošeje na tem območju, Rashida Bagaba, so se odločili za akcijo. Imam je s svojim malim čolnom začel pobirati trupla iz jezera, mladi fantje, ki so zahajali v mošejo, pa so postavili barikade na dveh netlakovanih cestah skozi vas, da bi otežili dostop napadalcem. Ljudje so se zatekali v mošejo – stari in mladi, moški in ženske, kristjani in muslimani.

Kot se spominja imam Bagabo, so ljudi pobijali vsepovsod. Vaščani so si neutrudno prizadevali, da bi preprečili krvavi pokol na domačih tleh. Ženske so nudile prvo pomoč in osnovno zdravstveno oskrbo ranjencem, ki so jih prinesli v mošejo. Žal vsem niso mogle pomagati, ker določenih poškodb brez ustreznega znanja niso mogle oskrbeti.

Preživele še 25 let po genocidu preganjajo spomini na strašljive dogodke. »Videli smo otroke in ostarele, ki so jih z mačetami pobili njihovi sosedje. Pa jim niso ničesar naredili. Še vedno ne razumem, kako lahko človek sploh stori kaj takega,« se spominja ena od žena, ki so oskrbovale ranjence.

Barikade v mošeji

13. aprila, teden dni po začetku genocida, je skupina okoli 100 močno oboroženih pripadnikov milice Interahamwe napadla Mabare. Mladi vaščani so si pri vstopu v vas pogumno prizadevali, da bi jih ustavili. Bili so brez pravega orožja, imeli so le kamenje, palice, nekateri izmed njih tudi kopja. Hutujska milica je imela strelno orožje in granate. Nemogoče jo je bilo ustaviti. V napadalce so metali kamenje, ti pa so vračali z metanjem granat. Veliko mladih je izgubilo življenje. Preživeli so tekli proti mošeji in vaščanom svetovali, naj se razbežijo.

Mnogi so pobegnili v goščavo. Drugi, telesno in duševno pretreseni, ker so že preživeli napade v sosednjih vaseh, so v mošeji postavili barikade. Skoraj 300 mož in žena ni zapustilo vasi. Ko je milica prišla do mošeje ob jezeru na robu vasi, jim je že zmanjkalo streliva. Mošejo so napadli z granatami. Od skoraj 300 vaščanov jih je preživelo le osem. Med njimi je bil tudi Pierre Ngarambe, kristjan, ki se je zatekel v mošejo:

»Preživel sem, toda v napadu sem izgubil ženo in sedem otrok. Naši muslimanski bratje so naredili vse, da bi nas zaščitili. Neskončno sem jim hvaležen. Vse do zadnjega trenutka so si prizadevali, da bi nas spravili na varno,« je povedal 65-letni Ngarambe.

Tudi imam je preživel, njegovi svojci, vključno z nečaki, pa so v napadu izgubili življenje.

Danes v vasi stoji nova mošeja, nedaleč stran od mesta, kjer so postavili prvo. Preživeli in drugi vaščani povedo, da so jih grozljivi dogodki izpred četrt stoletja še bolj povezali med seboj. Trenutno pri ostankih stare mošeje gradijo zid, na katerega bodo zapisali imena vseh tamkajšnjih žrtev genocida. Nekdanjemu imamu Bagabu je vlada podelila red za zasluge zaradi njegove vloge pri reševanju življenj v domači vasi v obdobju genocida. Bagabo pravi, da se nima za junaka: »Storil sem to, kar mi narekuje moja vera. Junaki pa so vsi, ki jih danes ni več z nami.«

Vir: Aljazeera / Hamza Mohamed
Foto: splet / Wikipedia