V soboto, 16. marca, je nadškof Stanislav Zore v Dravljah daroval mašo ob 30-letnici Društva katoliških pedagogov Slovenije. Člani društva so se isti dan zbrali tudi na svojem rednem občnem zboru.

V pridigi je dejal, da mora katoliški pedagog dosegati merila, kot je strokovnost, ko »iščete nova znanja in nove rešitve in obenem ostajate kritični do novosti, ki vam jih ponujajo.« Hkrati pa je poklican k osebnostni in duhovni rasti.

Biti učitelj je odgovorno in zahtevno delo

»Pedagog namreč svojega poslanstva ne uresničuje samo preko tega, kar nosi v svoji glavi, se pravi preko tega, kar zna, ampak predvsem preko tega, kar je. Mladi namreč rastejo ali padajo ob osebnostih, ki jih učijo in vzgajajo. Zato mora učitelj še posebej skrbeti za svojo osebnost. Obenem se pedagog zaveda, da svojega poslanstva ne more izpolniti sam, ampak se mora povezovati z drugimi, s sodelavci, še prej pa seveda s starši, saj je pedagogova naloga v tem, da staršem pomaga pri njihovi temeljni nalogi in odgovornosti – vzgojiti svoje otroke.

Zato mora pedagog v stalnem dialogu s starši uresničevati svoje poslanstvo. Nazadnje pa, čeprav morda najbolj pomembna, je poklicanost. Biti učitelj je lepo, a obenem tudi odgovorno, včasih zelo zahtevno. Imeti mora poseben občutek za človeka, imeti mora veselje do tega dela. Bolj ga mora veseliti delo z otroki kot pa uresničevanje kariernih načrtov. Iz pogleda v oči, iz zvena glasu mora zaznati, kaj se dogaja v duši mladega človeka, ki ga ima pred seboj. In ta mladi človek mora v njem vedno znova odkriti človeka, ki je vreden njegovega zaupanja. Vse to pa veliko lažje uresničuje tisti, ki čuti, da je poklican v pedagoško delo, tisti, ki svojega poklica ne vidi samo kot službo, ampak ga doživlja kot služenje in ga sprejema kot Božji dar.«

Katoliški pedagog mora imeti nekaj več

Dodal je, da mora imeti katoliški pedagog še nekaj več: zavest, da je otrok pred njim izraz neizmerne Božje ljubezni, ki se je na čisto poseben način uresničila v tem mladem bitju, sposobnost v otroku odkrivati tiste poteze, v katerih bo lahko razbral njegovo podobnost Bogu, in sposobnost, da potrpežljivo stopa v službo tega otroka in njegovih darov, da bo mogel otrok rasti v tisto izpolnitev, ki jo je vanj položil Bog ob stvarjenju.

Odpovedati pa se je treba sebičnemu napuhu, po katerem bi otroci postali sredstvo pedagogovih načrtov, in zaupno, v molitvi iskati način, kako odpirati v otroku vse možnosti, po katerih bo mogel vanj vstopati Bog in uresničevati svojo voljo. »To pomeni, da ob vsem tem, kar nam govori stroka, učni načrti, predmetniki in toliko drugega, zaslišimo še Jezusovo besedo: Jaz pa vam pravim: Zgledujte se po Očetu, ki ljubi in v ljubezni ne dela razlike. In ko se boste naučili ljubiti, kakor ljubi Oče, boste odkrivali Očetove poteze na obrazu vsakega otroka. Prav ta ljubezen vas bo delala podobne nebeškemu Očetu, saj nam sveti Janez tako prepričljivo pravi: Bog je ljubezen.«


Pripravili so tudi okroglo mizo z naslovom Učitelj in vera, na kateri so sodelovali dr. Silvo Šinkovec, Jasna Korbar, prvi predsednik DKPS Marjan Peneš in bivša predsednica NSi Ljudmila Novak.

Od zasnove do kongresa

Zasnova za DKPS je nastala leta 1989 prav v Dravljah, ko se je zbrala skupina vernih učiteljev, ki so čutili, da potrebujejo medsebojno podporo kot kristjani, strokovnjaki in ljudje. Osnoval se je prvi program društva, število članov je vztrajno naraščalo in leta 1994 se je društvo registriralo. Zagnanost, ideje in uspešno delovanje tudi v javnosti so vse širše nagovarjale verne učitelje tako, da je društvo preraslo okvire domovine in leta 1992 postalo član Evropskega združenja krščanskih učiteljev SIESC. Leta 2000 in 2004 so v Sloveniji organizirali letni kongres.

Vir: www.zupnija-dravlje.si, Vatican News
Foto: Tomaž Celarec