Drugi vatikanski koncil (1962–1965) je vlogo in pomen laikov v Cerkvi oziroma vizijo Cerkve kot Božjega ljudstva razumel na nov način in ravno ta novost je bila povod za začetek Teološkega tečaja, ki ga je pred štiridesetimi leti v Ljubljani začel prirejati Medškofijski odbor za študente. Postopno se je uveljavil tudi v Mariboru in kasneje še v nekaterih drugih mestih po Sloveniji. Tečaj je bil oblika neformalnega verskega izobraževanja katoličanov. Vse do zgodovinskih družbenih sprememb v devetdesetih letih je bil ena redkih javnih in dovoljenih verskih izobraževanj v slovenskem prostoru. Ime se je pred nekaj leti preoblikovalo v Nikodemove večere – po svetopisemskem Nikodemu, ki je ponoči prišel k Jezusu iz Nazareta in ga spraševal o veri, življenju, smislu bivanja in delovanja (prim. Jn 3,1–21). Letošnji Nikodemovi večeri bodo v Ljubljani potekali v obliki predavanj, v Mariboru pa v obliki okroglih miz.

Ljubljana

Nikodemovi večeri v Ljubljani bodo od 20. do 30. novembra 2006, potekali v veliki dvorani Teološke fakultete, Poljanska cesta 4, pod naslovom Ljubezen. Vsak večer se bo začel ob 19.30 z glasbenim nastopom, molitvijo in predstavitvijo predavatelja. Sledilo bo predavanje. Drugi del večera bodo sooblikovali udeleženci z mnenji in vprašanji.

Dodatne informacije dobite na sedežu organizatorja: p. Tomaž Mikuš DJ, Društvo SKAM, Jurčičev trg 2, 1000 Ljubljana, GSM: 041/352–696, info-lj@drustvo-skam.si, http://www.drustvo-skam.si.

Razpored tem po posameznih dnevih v Ljubljani

Ponedeljek, 20. november 2006: Sveto pismo – knjiga ljubezni, dr. Jože Krašovec
Torek, 21. november 2006: Pop ljubezen, p. Branko Cestnik CMF
Sreda, 22. november 2006: Hrepenenje po ljubezni, dr. Irena Avsenik Nabergoj
Četrtek, 23. november 2006: Ljubezen do sebe/tebe, dr. Katarina in dr. Tomaž Erzar
Ponedeljek, 27. november 2006: Strastna ljubezen, s. mag. Andreja Godnič
Torek, 28. november 2006: Edino erotična ljubezen?, dr. Avguštin Lah
Sreda, 29. november 2006: Ljubezen pri izviru, dr. Ciril Sorč
Četrtek, 30. november 2006: Občestvena ljubezen, dr. Bojan Ravbar

Maribor

Nikodemovi večeri v Mariboru bodo od 20. do 23. novembra 2006 potekali v Slomškovi dvorani, na Slomškovem trgu 20, pod naslovom Kje je tvoj pristan? Začetek je ob 19.30. Dodatne informacije dobite na sedežu organizatorja:
p. Milan Bizant DJ, KŠC Sinaj, Koroška cesta 1, 2000 Maribor, TEL.: 05/90–80–390; 031/777–727; 031/364–339; ksc.sinaj@sinaj.net, milan.bizant@rkc.si in http://www.sinaj.net.
Program obsega štiri okrogle mize.
Razpored tem in gostov po posameznih dnevih v Mariboru

Ponedeljek, 20. november 2006: Z očmi škofov, vodi teolog, dr. Ivan Štuhec
Gosti: msgr. dr. Franc Kramberger (mariborski nadškof in metropolit), msgr. dr. Anton Stres (celjski škof), msgr. dr. Marjan Turnšek (murskosoboški škof).

Torek, 21. november 2006: Dragocenost krščanstva, vodi študentka Mojca Resnik
Gosti: dr. Karel Gržan (duhovnik), dr. Miran Špelič OFM (teolog), Marija Štremfelj (alpinistka).

Sreda, 22. november 2006: Jeza – priložnost za rast, vodi teolog, mag. Milan Bizant
Gosti: dr. Katarina Kompan Erzar (psihoterapevtka), mag. Janez Poljanšek DJ (teolog), mag. Marina Štremfelj (voditeljica duhovnih vaj).

Četrtek, 23. november 2006: Moliti za ozdravljenje ali odrešenje?, vodi teolog, mag. Ivan Hočevar
Gosti: dr. Avguštin Lah (teolog), p. Marijan Šef (duhovnik), Darja Škraba Krmelj (psihiatrinja).


Predstavitev vsebine predavanj v Ljubljani

Ponedeljek, 20. november 2006
Sveto pismo – knjiga ljubezni, dr. Jože Krašovec

»Bog je ljubezen,« beremo v Prvem Janezovem pismu (1 Jn 4,8). Ta izjava odpira pogled na metafizično osnovo ljubezni kot veličino Stvarnika in Odrešenika sveta. Božja ljubezen je izvor in cilj vsega bivajočega. Prepričanje vseh navdihnjenih pisateljev, da Bog ljubi svoje stvarstvo kot celoto in vsakega posameznega človeka posebej, narekuje Jezusovo razlago prve in druge zapovedi učitelju postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,37–40). Božja ljubezen je počelo in strukturalni element samega bitja. Bog je bitje brez izvora zunaj sebe, prva in zadnja resničnost vsega, kar je resnično. Božja ljubezen je v najbolj pravem pomenu besede »naravni« zakon sveta in človeške duše. Iz tega sledi, da se lahko uresničimo samo v območju Božje ljubezni, ki vse preveva.

Torek, 21. november 2006
Pop ljubezen, p. Branko Cestnik CMF

Paradoks je, da se ljubezen nikoli ni toliko opevala kot danes in da ni bilo nikoli toliko razbitih družin, kot jih imamo danes. Očitno nekaj ni v redu. Vse manj vemo, kaj ljubezen je. Množična kultura proizvaja nove in nove diskurze o ljubezni. Ljubezen je vse, največkrat pa je tisto vse nekaj bolj ali manj erotičnega. Redke popevke govorijo o zvesti ljubezni odraslih ljudi. Največkrat pojejo o osvajanju, pomagajo zapeljevati oziroma patetično tarnajo zaradi kronične nezvestobe. Najboljši primer nihilistično-ludističnega premetavanja pojma ljubezni so skupina Sestre, v kateri se med drugim odslikava duhovna drama slovenskih homoseksualcev. Ljubezen postaja hit tudi v potrošništvu. Trgovske verige svoje množice učijo kakovostnega življenja. In glej, v kakovost življenja je vključena tudi ljubezen do bližnjega. Danes se zato trgovska veriga gre socialo, vozi revne otroke na morje in ustanavlja dobrodelne sklade. Ljubezen? Ne, hvala!

Sreda, 22. november 2006
Hrepenenje po ljubezni, dr. Irena Avsenik Nabergoj

V ljudskem slovstvu in v literarni predelavi so številni umetniki besede upodobili usodo lepe Vide, mlade žene in matere, ki v svojem silnem hrepenenju po ljubezni postane tragična žrtev skušnjave in zbeži od doma. France Prešeren v pesmi o Lepi Vidi simbolno prikaže Vidin padec pod silo »temnega hrepenenja«. Vida se je prepustila svojemu egoizmu, zapustila bolnega moža in nemočnega ter bolnega otroka, ki je izhiral v smrt, zato na tem svetu zanjo ni odpuščanja. Ivan Cankar v svoji dramski pesnitvi v treh dejanjih v podobi Lepe Vide izpove vero v čudež »vstajenja« iz groba krivde in smrti. Vida po begu od doma trpi v tujem svetu, a trpljenje ji izbriše krivdo in ji pomaga, da uspe pobegniti iz »zlate ječe« v čisto duhovno milino. Vidin odhod od doma dobi simbolni pomen človeške nenavezanosti na vse zemeljsko, minljivo in hrepenenje po tistem, kar je nadčutno in večno. Zato lahko lepa Vida simbolno živi v vsakem človeku, ki jo išče, in kdor jo išče, jo bo tudi našel.

Četrtek, 23. november 2006
Ljubezen do sebe/tebe, dr. Katarina in dr. Tomaž Erzar

Ni mogoče biti človek in biti nenavezan ali povsem imun na druge. Prav milost povezanosti in pripadnosti sta bistvo človekove intime in sta najmočnejša impulza preživetja, ki ga človek pozna. Predanost milosti odnosov poleg pripadnosti odkrije tudi najgloblje rane našega spomina. Bolečina, ki jo odkrijemo ob ljudeh, ki jih imamo najraje, zahteva, da jo enkrat izgovorimo in jo odpremo pred drugim. Novi odnosi, v katere na ta način vstopamo, vodijo k preseganju obramb in strahu pred bolečino ter ustvarjanju varnega medosebnega prostora. Šele ljubezen, ki pozna bolečino, postane odnos in tako ozdravi spomin. Ljubezen do drugega se rojeva iz občutja ljubljenosti in naklonjenosti do sebe ter vere, da si ljubezni vreden. Grobost in zanemarjanje v posamezniku prebujajo dvom, da je vreden ljubezni in da je zmožen ljubiti. Najbolj grobi zapleti, izdajstva, prevare, konflikti in zlorabe v človeku potrjujejo in poglabljajo rano neljubljenosti, nepripadnosti in nevrednosti, zato je ustavitev nasilja, prekinitev zlorab in izdajstev v temelju odvisna od izkustva, da ti je odpuščeno in da si vreden človeškega stika.

Ponedeljek, 27. november 2006
Strastna ljubezen, s. mag. Andreja Godnič

Kaj nam lahko redovništvo pove o ljubezni? Se za zidovi, uniformo in pokorščino lahko skriva ta tako privlačna in preobrazujoča resničnost? Ji starodavna in včasih zastarela struktura omogoča prostor človeške topline, ki izraža ljubezen?

Naslov predavanja, ki govori o redovništvu in ljubezni, je za slovenski prostor drzen. Besedo »strasten« razumemo v latinskem obnebju izraza »passio«, ki lahko pomeni tako trpljenje kot ljubezensko strast. Predavanje v tem duhu odstira posvečeno življenje kot alternativno obliko živetega krščanstva. Ko Bog povabi človeka v intimen odnos s seboj, postane posvečena oseba vidna sled Božje ljubezni. Predavanje nas uvaja v tri vidike ene same resničnosti posvečenega življenja: prvi vidik je lepota ljubezni Presvete Trojice, drugi je privlačnost Jezusa Kristusa – Bogočloveka, tretji vidik pa je prostor bratskih/sestrskih odnosov, v katerem postajajo poteze Boga, ki je ljubezen, vidne sredi sveta.
Torek, 28. november 2006
Edino erotična ljubezen?, dr. Avguštin Lah

Ko v medijih slišimo ali beremo o ljubezni, je pod tem izrazom skoraj vedno mišljena erotičnost. Razmišljanje o ljubezni upošteva tri ljubezenske vidike: erotičnega, prijateljskega in agapičnega. Prva papeževa okrožnica se posveča prvi in tretji razsežnosti. Eros ali erotična ljubezen je za vsakega človeka zelo pomembna, saj se izraža v močnem telesnem, čustvenem in duševnem naboju in težnji po drugem in zadovoljitvi hrepenenja in strasti. V njej je tudi neke vrste obet blaženosti in sreče. Pomanjkljivost erotične ljubezni je, da je v svojem teženju obrnjena k sebi, k subjektu ter išče lastno potešitev in lastno zadovoljstvo, zato je sama zase egocentrična in lahko postane egoistična. V pravi osrečujoči polnosti postane erotična ljubezen celostna in v vsej veličini človeška ter počlovečujoča, ko je oplemenitena z darovanjsko, zastonjsko razsežnostjo, ki se kaže kot skrb in prizadevanje za dobro in srečo bližnjega, vse do pripravljenosti na žrtve za drugega ob sprejemanju njegove drugačnosti in edinstvenosti, ki vodi k povezanosti v nepreklicni življenjski skupnosti medsebojnega darovanja in sprejemanja. Erotična ljubezen: da, a ne brez zastonjske, podarjajoče (agapične) ljubezni.

Sreda, 29. november 2006
Ljubezen pri izviru, dr. Ciril Sorč

Ob okrožnici papeža Benedikta XVI. z naslovom Bog je ljubezen, ki jo moremo razumeti kot programsko besedilo, se želimo poglobiti v globine ljubezni. Papež predpostavlja poznavanje tega, kaj pomeni dejstvo ljubezni za samega Boga in poudarja, kaj to predstavlja za stvarstvo in še posebej za človeka. Nismo projekt Božje zamisli, ampak sad njegove ljubezni. Okrožnica je velika sinteza ljubezni, v kateri je kot rdeča nit izpostavljena komplementarnost njenih posameznih razsežnosti, predvsem tistih, ki jih prepoznavamo pod izrazom »eros« in »agape«. Med erosom, prvobitnim pojavom, in agapejem, bibličnim razumevanjem ljubezni, ni razhajanja in še manj nasprotovanja. Toda kaj je resnična novost agapeja? To vprašanje je »srce« enciklike. Novosti, ki ju agape ponuja človeku, sta dve: nova podoba Boga in nova podoba človeka. Bog se je razodel v besedi in dejanjih kot tisti, ki ljubi in je »zavzet in strasten«; človek pa je postal sposoben ljubiti po meri Boga. Ta novost doseže svojo izrazno in praktično polnost v Kristusu (ki je evharistično vedno navzoč v svoji Cerkvi). V evharistiji biva Bog med svojim ljudstvom v vsej proeksistenci. V njem se ljubezen Boga do človeka uresniči: v Kristusu postane človek, ki je deležen Njegovega življenja, sposoben ljubiti, kakor ljubi Kristus. V okrožnici vidim pomembno spodbudo za angažirano, zavzeto odkrivanje in uveljavljanje zakonitosti ljubezni.

Četrtek, 30. november 2006
Občestvena ljubezen, dr. Bojan Ravbar

»Mi smo verovali v Božjo ljubezen«. Ta formula kristjanove temeljne odločitve vsebuje zdravilo za človeštvo, pogreznjeno v doslej najtemnejšo »epohalno noč«.

Človek ni zapisan smrti, v njem vse kliče po življenju Živeti, živeti je smisel človeka. Odkritje, da je ljubljen, da ga Bog ljubi, ga odpre življenju. Ko odgovori ljubezni, stopi v njen krogotok: ljubezen je namreč »'Božja' in nas združuje z Bogom. V tem združitvenem procesu nas preoblikuje v Mi.« (Bog je ljubezen, 18). Ta od znotraj podarjena izkušnja ljubezni nas odpre bratom vse do mere, da skupaj z njimi zaživimo v dinamizmu troedinega Boga.

Ko ljudje zaživijo novo zapoved z mero Kristusove ljubezni – če so še tako majhno občestvo – postanejo odsev življenja Trojice. V človeku, ki ljubi, troedini Bog ustvari dom. Ljudje postanejo to, kar so – ljubezen. Združeni postanejo družina, ljudstvo, ki vznikne iz trinitarične edinosti. Postanejo »znamenje in orodje za edinost vsega človeškega rodu« (LG, 1).


Predstavitev vsebin okroglih miz v Mariboru

Ponedeljek, 20. november 2006
Z očmi škofov, vodi teolog, dr. Ivan Štuhec

Letos mineva 40 let, odkar se je začel Teološki tečaj, sedaj preimenovan v Nikodemove večere. Pred nami je priložnost, da pogledamo v preteklost (desetletja totalitarizma, prehod v demokracijo), sedanjost (Plenarni zbor) in prihodnost (znamenja upanja in težave) Cerkve v naših krajih. Kaj vidijo oz. slutijo srca škofov, ko gledajo naprej pot vere v svojih škofijah oz. v nadškofiji?

Gosti: msgr. dr. Franc Kramberger (mariborski nadškof in metropolit), msgr. dr. Anton Stres (celjski škof), msgr. dr. Marjan Turnšek (murskosoboški škof).

Torek, 21. november 2006
Dragocenost krščanstva, vodi študentka Mojca Resnik

Mnogi ljudje iščejo duhovne sledi na zunaj krščanstva v prepričanju, da v Cerkvi nimajo kaj najti. Včasih tudi kristjanom ostaneta svežina in sočnost krščanske duhovne izkušnje skrita pod plastjo krščanskih moralnih načel in vrednot. Namen okrogle mize ni teoretizirati, pač pa vstopiti čim bolj neposredno v dragocenost naše vere.

Gosti: dr. Karel Gržan (duhovnik), dr. Miran Špelič OFM (teolog), Marija Štremfelj (alpinistka).

Sreda, 22. november 2006
Jeza – priložnost za rast, vodi teolog, mag. Milan Bizant

Jeza, naša spremljevalka v življenju, v družini, na delovnem mestu, v avtu in na cesti. Marsikdaj je jeza nakopičena, potisnjena nekam na dno, da bi ne prišla na plan. Jeza je tudi eden od poglavitnih grehov. Kako z jezo? Kaj o tem pravijo duhovni očetje? Kaj psihologija? Kako naj kristjan zdravo in odrešeno živi (z) jezo?

Gosti: dr. Katarina Kompan Erzar (psihoterapevtka), mag. Janez Poljanšek DJ (teolog), mag. Marina Štremfelj (voditeljica duhovnih vaj).

Četrtek, 23. november 2006
Moliti za ozdravljenje ali odrešenje?, vodi teolog, mag. Ivan Hočevar

Mnogi ljudje, še posebej iz Prenove v Duhu, imajo izkušnjo močnega Božjega posega v njihovo življenje, v njihovo dušo, misli in čustvovanje. Kako se moreta srečati duhovnost in psihiatrija ob vprašanju učinkovite pomoči človeku v stiski? Ali kristjan Boga in vero v Kristusa izda, če se posluži psihoterapevtske pomoči? Ali ima psihiatrija svoj pozitivni delež pri človekovem odpiranju Božjemu odrešenju v Kristusu?
Gosti: dr. Avguštin Lah (teolog), p. Marijan Šef (duhovnik), Darja Škraba Krmelj (psihiatrinja).


Predstavitev nekaterih predavateljev

Akademik dr. Jože Krašovec

Rojen je bil leta 1944. Pri 26 letih (leta 1970) je diplomiral in magistriral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Ima štiri doktorate: leta 1976 je doktoriral na Bibličnem inštitutu v Rimu, leta 1982 na hebrejski univerzi v Jeruzalemu, leta 1986 na Sorboni in na Katoliškem inštitutu v Parizu. Od leta 1992 dalje je redni profesor za eksegezo Stare zaveze na Teološki fakulteti v Ljubljani, od leta 1995 je redni član SAZU. Od leta 1980 je koordiniral pripravo novega prevoda Svetega pisma, izdal je več knjig v tujini in Sloveniji ter več sto znanstvenih in strokovnih člankov. Od leta je 2004 predsednik Mednarodnega združenja za raziskovanje Stare zaveze in pripravlja 19. svetovni kongres tega združenja, ki bo potekal v Ljubljani od 12. do 20. julija 2007.

p. Branko Cestnik CMF

Rodil se je leta 1965 na Ptuju. Mladost je preživljal v vaškem okolju Hajdine pri Ptuju. Po osnovni šoli je bil sprejet v vojaško gimnazijo v Ljubljani in po letu in pol so ga zaradi disciplinskih in idejnih razlogov odpustili. Gimnazijo je nadaljeval na Ptuju, kjer se je kulturno in politično angažiral v tamkajšnjem Klubu mladih. Po sporu z lokalno partijo, ki ga je kot simpatizerja katolištva obtožila subverzivne dejavnosti, je zapustil mladinsko politiko in se posvetil duhovnemu iskanju, ki ga je pripeljalo nazaj h krščanstvu in Cerkvi. Vojaški rok je služil v težkih razmerah v Zaječarju na bolgarski meji, potem pa se je končno odločil za duhovni poklic. Privlačili so ga kontemplativni redovi, zato je veliko zahajal v kartuzijo Pleterje. Vstopil je v izrazito misijonarski red klaretincev, ki ga je leta 1987 poslal na študij v Rim, po dveh letih pa v noviciat v Madrid. V Rimu je študiral na treh različnih univerzah: dve leti filozofijo na Lateranu, tri leta teologijo na Gregoriani ter štiri leta pedagogiko in mladinsko pastoralo na Salesiani. Skozi devetletni študij se je najraje poglabljal v vprašanja umetnosti, medijev in vere. Globlje je obdelal teme, kot so npr. eksistencializem Alberta Camusa, teologija lepote Pavla Evdokimova in absurdno gledališče Eugena Ionesca. Njegova magistrska naloga nosi naslov Iskanje Boga v gledališču Eugena Ionesca. V duhovnika je bil posvečen leta 1995 v Mariboru. Pastoralno je deloval najprej kot duhovni pomočnik na klaretinski župniji v predmestju Milana, potem štiri leta kot študentski duhovnik v Mariboru. Vmes je sodeloval ali vodil šest ljudskih misijonov. Sedaj je župnik dveh župnij na štajerskem podeželju – Frankolovo in Črešnjice. Aktiven je pri skavtih. Piše za Družino in na različne načine sodeluje v pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem. To je njegovo tretje predavanje na Nikodemovih večerih.

dr. Irena Avsenik Nabergoj

Doc. dr. Irena Avsenik Nabergoj, rojena leta 1969 na Jesenicah, je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani najprej končala študij slovenskega jezika s književnostjo in umetnostne zgodovine. Kot študentka je bila tri leta zaposlena v profesionalnem Slovenskem komornem zboru pod vodstvom dr. Mirka Cudermana, zatem pa pet let kot lektorica – fonetičarka na Radiu Slovenija. Leta 1998 je na Oddelku za slovenski jezik in književnost končala magistrski študij, februarja 2004 pa doktorski študij s področja slovenske književnosti. Leta 2004 se je kot raziskovalka vključila v raziskovalni program na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in obenem začela predavati slovensko književnost in literarno teorijo ter lektoriranje in oblikovanje besedil na Fakulteti za slovenske študije Stanislava Škrabca na Univerzi v Novi Gorici. Od novembra 2005 je delno zaposlena tudi kot znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

dr. Katarina in dr. Tomaž Erzar

Doc. dr. Tomaž Erzar je rojen 1963 v Ljubljani, kjer je doktoriral iz filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti in je od leta 2002 vodja izobraževalnih programov na Frančiškanskem družinskem inštitutu ter zakonski in družinski terapevt. Poleg raziskovalnega in terapevtskega dela predava tudi na podiplomskem programu Zakonska in družinska terapija na Teološki fakulteti v Ljubljani.

As. dr. Katarina K. Erzar, rojena 1971 v Ljubljani, kjer je doktorirala iz psihologije na Filozofski fakulteti. Od leta 1998 je strokovna vodja Frančiškanskega družinskega inštituta in supervizorka ter vodja programa pomoči družinam, ki se srečujejo s problemi fizičnega, čustvenega in spolnega nasilja. Poleg terapevtskega in raziskovalnega dela predava tudi na podiplomskem programu Zakonska in družinska terapija na Teološki fakulteti v Ljubljani.

s. mag. Andreja Godnič OSU

S. Andreja Godnič se je rodila leta 1971 v Komnu na Krasu. V letu 1990 je vstopila v uršulinski red in se dala na razpolago za misijone. Po prvih zaobljubah se je vpisala na Teološko fakulteto in diplomirala iz sistematične teologije. Leta 1998 je izpovedala večne zaobljube ter šest mesecev preživela v misijonu v Peruju. Leta 2002 je postala predstojnica skupnosti pri Sv. Duhu, leto za tem pa je zaključila magistrski študij. Trenutno je predstojnica skupnosti v Mariboru. Poleg vodenja programov za animatorje in duhovnike na področju mladinske pastorale se posveča duhovnim vajam, pastoralnemu načrtovanju, sodeluje tudi z mediji in pripravlja različna predavanja in srečanja.

dr. Avguštin Lah

Avguštin Lah je rojen 1. avgusta 1949 v vasi Sodinci med Ptujem in Ormožem. Maturiral je na Drugi gimnaziji v Mariboru, diplomiral pa na mariborskem oddelku Teološke fakultete v Ljubljani leta 1975. Istega leta bil posvečen v duhovnika. Po petih letih kaplanske službe v Murski Soboti in Mariboru je nadaljeval študij teologije v Rimu na papeški univerzi Gregoriana, kjer je sprva magistriral, nato pa leta 1986 tudi doktoriral iz teologije na temo o vprašanju smisla življenja in smrti v filozofiji Milana Mahovca. Kot župnik je deloval na Ponikvi, v Kidričevem in na Vurberku. Od leta 1987 je predavatelj za sistematično teologijo na Teološki fakulteti, pretežno na Oddelku v Mariboru. Njegovo raziskovalno delo zajema predvsem vprašanja sodobnega človeka v odnosu do sebe, drugega, družbe in do Boga.

dr. Ciril Sorč

Dr. Ciril Sorč je redni profesor za dogmatično teologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani ter predstojnik Inštituta za sistematično teologijo. Rojen je 8. maja 1948 v Štomažu na Vipavskem. Klasično gimnazijo je končal leta 1967 v Vipavi. Teologijo je študiral v Ljubljani, magisterij iz teologije je opravil na isti fakulteti leta 1976 in tam leta 1980 tudi doktoriral z disertacijo Soočenje z Moltmannovo teologijo upanja. Leta 1997/1998 je bil gostujoči profesor na Teološki fakulteti Univerze za severno Italijo Milano, na oddelku v Vidmu. Med leti 1998 do 2002 je bil glavni urednik Bogoslovnega vestnika. Je član Sveta krščanskih Cerkva v Sloveniji. Sorč je med drugimi napisal tudi naslednja samostojna dela: Soočenje z Moltmannovo teologijo upanja (1980), Sveti Duh polnost ljubezni in življenja (1994), Prihodnost sveta in človeka, Eshatologija (1997), Živi Bog, Nauk o sveti Trojici (2000), Krščansko upanje, Daljnosežnost našega upanja (1997), Duh življenja (1998), Entwürfe einer perichoretischen Theologie (2004). Uredil je Priročnik dogmatične teologije, ki je izšel leta 2003, in zanj napisal pet sestavkov. Svoje znanstvene in strokovne prispevke objavlja v različnih domačih in tujih revijah ter zbornikih, intenzivno se ukvarja z vprašanjem trinitarizacije medčloveških odnosov. Za posredovanje svojih raziskav in raziskav svojih sodelavcev skupaj z založbo Družina pripravlja zbirko Trinitas.

dr. Bojan Ravbar

Bojan Ravbar je kmečki sin Krasa. Končal je Klasično gimnazijo v Pazinu in Teološko fakulteto v Ljubljani. Podiplomski študij z doktoratom iz teologije je opravil v Rimu. Tam je tudi diplomiral iz novinarstva. Skupaj s Francem Boletom in Silvestrom Čukom je ustanovil revijo Ognjišče. Bil je kaplan in župnik v Kopru. Je začetnik dela z mladimi. Zanje je prevedel nekatere knjige. Na poseben način je skrbel za vključevanje invalidov. Služil je tudi kot župnik v Piranu. Od leta 1990 do 2000 je pripravljal tedensko oddajo Domani è domenica – Jutri je nedelja na RTV Koper–Capodistria. Leta 1990 je na povabilo papeža Janeza Pavla II. sodeloval na sinodi v Rimu. Od leta 2000 je v mednarodnem mestecu Marijinega dela, Loppiano (FI), Italija v vodstvu Centra občestvene duhovnosti za duhovnike, diakone in bogoslovce. Redno sodeluje tudi pri reviji Novi svet.