13. maja mineva štirideset let od smrti mariborskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika.

Dogodki ob 40. obletnici smrti škofa Držečnika

Sadovi njegovega pastirskega delovanja in njegovih prizadevanj so še vedno vidni, zato se ga bomo ob okrogli obletnici njegovega odhoda v večnost hvaležno spominjali s spominskimi mašami, predavanji in odprtjem razstave.

V četrtek, 10. maja, bo v Slomškovi dvorani v Mariboru ob 19.30 Držečnikov večer. Prof. dr. Maksimilijan Matjaž bo spregovoril o škofu Držečniku kot profesorju in strokovnjaku za Sveto pismo. V prostoru pred dvorano bo tudi odprta priložnostna razstava.

V soboto, 12. maja, se bodo škofa Držečnika spomnili v njegovi domači župniji Ribnica na Pohorju. Zvečer ob 19. uri bo v tamkajšnji župnijski cerkvi nadškofova maša, po njej pa odprtje razstave Škof Držečnik in njegova domača župnija.

Na 7. velikonočno nedeljo, 13. maja, se bodo spomnili škofa Držečnika pri mašah. Na ta dan bo ob 18.30 nadškof metropolit Alojzij Cvikl v mariborski stolnici zanj daroval mašo.

V duhovnika je bil posvečen v Rimu

Rojen je bil 5. oktobra 1903 v župniji Ribnica na Pohorju. Po maturi na Klasični gimnaziji v Mariboru je stopil v mariborsko bogoslovje, študij nadaljeval v Rimu, kjer je bil v cerkvi zavoda Germanicum – Hungaricum 30. oktobra 1932 posvečen v duhovnika.

Podravnatelj v mariborskem bogoslovju

Na papeški univerzi Gregoriana je obranil dva doktorata (iz filozofije leta 1929 in iz teologije 1932). Po vrnitvi iz Rima je bil kaplan, najprej v domači župniji Ribnica, nato v župniji Sv. Danijel v Celju. Leta 1936 začel predavati moralno filozofijo na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru. Naslednje leto (1937) je bil imenovan za docenta Stare zaveze. Leta 1938 je bil imenovan za podravnatelja v mariborskem bogoslovju in to službo je opravljal do razpusta mariborskega bogoslovja, ob začetku druge svetovne vojne, aprila 1941.

Pregnanstvo

Med vojno (1941–1945) je delil usodo večine mariborskih duhovnikov, pregnanstvo na Hrvaškem. Zagrebški nadškof bl. Alojzij Stepinac ga je ob prihodu v Zagreb vprašal, ali ima kot doktor filozofije in teologije kakšne želje glede službovanja. Odgovoril je, da je sin planin, zato si želi oditi v kakšno oddaljeno hribovito župnijo. Tako je bil imenovan za kaplana v župniji Visoko pri Novem Marofu, kjer so ga verniki ohranili v najlepšem spominu ter ves čas ohranjali stike z njim.

Ravnatelj Lavantinskega bogoslovnega semenišča

Po koncu druge svetovne vojne je postal ravnatelj Lavantinskega bogoslovnega semenišča v Ljubljani ter bil obenem honorarni predavatelj in nato docent Svetega pisma na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Mariborski škof

Papež Pij XII. ga je 15. septembra 1946 imenoval za pomožnega škofa v Mariboru, tako je 15. decembra istega leta v mariborski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Po smrti škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča je s 1. 3. 1949 postal apostolski administrator takrat še lavantinske škofije, 15. 6. 1960 pa je bil imenovan za rednega škofa v Mariboru.

Sodeloval je na 2. vatikanskem koncilu

Edini od slovenskih škofov se je udeležil vseh zasedanj 2. vatikanskega cerkvenega zbora in na koncilu sodeloval v razpravah, z opaznim nastopom o pomenu upoštevanja sociologije pri pastoralnem načrtovanju in delovanju. Dogajanje na koncilu je v veliki meri usmerilo njegovo škofovsko delovanje. V smernicah koncila je gledal prihodnost Cerkve, zato si je prizadeval, da bi koncilske pobude pri nas kar najbolj zaživele.

V tem smislu je zelo spodbujal sodelovanje laikov v cerkvenih občestvih, spodbujal in pospeševal ustanavljanje župnijskih pastoralnih svetov in ustanovil Škofijski pastoralni svet. V Sporočilih škofijskega ordinariata duhovnikom mariborske škofije za leto 1966 beremo: »V vsaki župniji naj se ustanovi 'župnijski svet'. Za škofijo naj se osnuje 'Škofijski pastoralni svet', katerega naloga je, da (v smislu odloka o službi škofov, čl. 27) raziskuje, pretresa in dela praktične zaključke glede pastoralnega dela v škofiji (štev. VIII, str. 74).

Dela škofa Držečnika

Najvidnejša dela škofa Držečnika so: nov prevod in izdaja celotnega Svetega pisma, ustanovitev Slomškovega dijaškega semenišča, zgraditev Bogoslovnega semenišča in obnovitev teološkega študija v Mariboru, dokončna ureditev škofijskih mej, skrb za zidavo novih cerkva in novih pastoralnih središč (Maribor – Tezno, Odranci, Rače, Senovo …), prizadevanje za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška ter pospeševanje edinosti med kristjani.

Mnogi, ki so ga osebno poznali in živeli z njim, poudarjajo njegovo dobroto in milino in pravijo, da je bil »svetniška osebnost«.