5 nasvetov za življenje z nevernim zakoncem

Danes ni malo parov in zakonov, v katerih je eden od sozakoncev veren, drugi pa ne. Takšen zakon pred oba postavlja kar nekaj izzivov, ki nerazrešeni lahko postanejo vir konfliktov ali osebnih stisk. Vse to lahko zakonca s časom razdvaja in odtujuje ter povzroča neenotnost v vzgoji otrok, zato je pomembno, da se tem izzivom na skupni poti oba posvetita čim prej z veliko pozornostjo in spoštljivostjo. Da lahko zakonca v takšnem zakonu kar se da dobro krmarita skozi življenje, je dobrodošlo, da gojita in vzdržujeta nekaj ključnih načel, ki jih navajamo v petih oziroma šestih točkah. #1: V globini spoštljiva Področje (ne)vere sega v največje globine našega srca, kjer smo tudi najbolj ranljivi. A to ne velja samo za vernega, tudi za neverujočega je lahko njegova nevera (in svoboda v njej) področje velike ranljivosti, saj je povezana z njegovim iskanjem odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja, lahko z bolečimi dvomi, strahovi, izkušnjami. Vsak poskus nasilnega vdora v te globine ali omalovaževanje je zato lahko velik vir bolečine in razdora med zakoncema. Že na začetku odnosa si morata zato postaviti jasno mejo, da konfliktov nikoli ne spustita v to območje, ampak ga pred njimi skrbno varujeta. (Ne)vera nikoli ne sme postati bojišče, kamor se stekajo njuna nesoglasja z drugih področij. Očitki »Tak si, ker si (ne)veren …« ne smejo nikoli zleteti iz njunih ust. Če je to osnovno spoštovanje vzpostavljeno, bo lahko verni zakonec drugemu priznal tudi trenutke, ko bo v duhovni stiski, bojih, dvomih in morda od sozakonca dobil oporo, tolažbo, nasvet (»Pojdi na duhovne vaje, poskrbel bom za otroke …«). Tudi to je lahko oblika pričevanja: da je vera živa stvar in da ni nujno brez dvomov. V duhu spoštovanja bo lahko tudi neverni spregovoril o svojih vprašanjih in zadržkih brez bojazni, da bo utišan z instant verskimi rešitvami in odgovori. Takšno varno okolje lahko ustvarja prostor globoke intime med zakoncema, ki ju povezuje tudi v različnosti. #2: Različna, a povezana v ljubezni Ker je verni zakonec zavezan vrednotam in načinu življenja, ki izhaja iz njegove vere, je zelo pomembno, da se najprej sam zaveda, kaj so ta vodila v njegovem življenju, da jih zmore izraziti in se o njih tudi pogovoriti s sozakoncem ter preveriti, koliko sta tukaj uglašena in ali imata podobno živ-ljenjsko vizijo. Povsem mogoče je, da tudi neverni zakonec te vrednote in vodila prepoznava kot svoja ali vsaj kot dragocena in smiselna. Kjer pa prihaja do razhajanj, se je smiselno temu z vso potrpežljivostjo in spoštljivostjo posvetiti in iskati skupno pot, ki je za oba sprejemljiva in ki ni v nasprotju z vestjo obeh. Kadar so razhajanja velika, je morda smiselno, da si verni zakonec poišče duhovno spremljanje, ki mu bo v pomoč pri duhovnem razločevanju, ali da se skupaj s kom pogovorita. Velika skušnjava pa je, da bi se ukvarjala samo z razlikami in spregledala, kje sta enotna in kje Bog že deluje v življenju obeh, tudi če oba tega ne razumeta in poimenujeta z istimi besedami. Verni zakonec prepoznava Boga v evharistiji, Božji besedi, molitvi, zakramentih, Cerkvi … Neverni pa lahko Boga ravno tako spo-znava preko doživljanja ljubezni, dobrote, lepote, resnice, čudenja, globokega hrepenenja, glasu vesti … Lahko so v njunem življenju in zakonu močna znamenja delovanja Božje milosti. Naloga verujočega je, da kaže na izvor vsega tega in da Božje delovanje v svojem življenju in v življenju sozakonca prepoznava in prevaja v govorico, ki jo lahko neverujoči razume. To ni vedno lahko, a prečiščuje tudi vero verujočega in krepi tisto, kar je živo in pristno. To lahko postane močna povezovalna točka v zakonu. #3: Vključena v živo skupnost »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Vero živimo v skupnosti. Idealno je, če sta skupnost v veri že zakonca sama. Kjer to ni mogoče, je še toliko bolj pomembno, da verni zakonec najde druge oblike živih skupnosti, v katerih lahko raste v veri, dobi oporo, zgled, usmeritev in dobro okolje za vzgojo otrok. Te skupnosti lahko išče v svoji župniji ali širše, v družinskih katehezah, zakonskih skupinah, skupnostih … Živa skupnost pa ne koristi le vernemu, ampak je dobrodošla tudi za neverujočega. Kaj je lahko bolj privlačnega od skupnosti ljudi, ki se trudijo za lepe odnose, skupaj molijo, iščejo, se pogovarjajo, praznujejo in jočejo, so si v oporo in v rast, se brusijo drug ob drugem, skupaj služijo, deluje-jo …? Začutiti živo Kristusovo telo v takšni skupnosti je lahko eno najmočnejših doživetij in pričevanj vere, sploh če neverni v teh okoljih doživi, da je dobrodošel in sprejet tak, kot je. Takšno skupnost potrebujeta oba, predvsem njuni otroci, zato jo je smiselno vztrajno iskati in tudi graditi. #4: Živa in dejavna skupaj Če svojo različnost doživljata kot nekaj bolečega ali razdiralnega, je lahko ena od pasti, da to področje postavita na stranski tir ali izrineta na obrobje svojega življenja. Verujoči postane mlačen v svoji veri, neaktiven, se počasi oddaljuje od župnijske skupnosti, izogiba se verskim dogodkom ali vsebinam, saj je tako veliko lažje in ni strahu, da bi ga to oddaljevalo od sozakonca. Neverni se prav tako lahko zacementira v svoji poziciji, nevernost sprejme kot nespremenljiv del svoje identitete in se povsem zapre za kakršno koli iskanje. Druga past pa je, da se začne verni tako aktivno vključevati v najrazličnejše versko dogajanje, aktivnosti in skupnosti, da pri tem zanemari sozakonca in to začne postajati vir konflikta, razhajanj in odtujevanja med njima. Lahko gre tudi za obliko bega pred domačo realnostjo. Ob tem se lahko neverni začne še bolj oklepati svoje nevere in jo poglabljati z iskanjem družbe in vsebin, ki ga v tem krepijo. Da bi se izognila obema pastema, je zato pomembno, da oba ostajata aktivna in vztrajna (bodisi v veri, bodisi v odprtosti in iskanju), ampak na način, ki ju povezuje in ne razdvaja. #5: Svobodna Najpomembnejše je, da zakonca na področju vere drug drugemu puščata polno svobodo. Pri tem ima vsak od njiju svojo odgovornost in tudi svoj izziv. Nasvet vernemu: Čeprav imaš željo po edinosti v veri s sozakoncem, želje po njegovem spreobrnjenju ne »uresničuj« s pritiskom, ultimati, vzbujanjem krivde – pristna vera se lahko rodi le v svobodi. Pomembno je, da pričuješ s svojim življenjem, moliš za sozakonca, z vso prizadevnostjo odgovarjaš na vsakršno zanimanje in odprtost, nevsiljivo vztrajno vabiš, obenem pa vedno in jasno z besedami in dejanji drugemu pokažeš, da mu puščaš vso svobodo glede odločitve za vero in prejem zakramentov. To se ne izključuje s tem, da iskreno priznavaš, da hrepeniš, si želiš in moliš, da bi drugi veroval. Tudi Jezus si najbolj od vsega želi, da hodimo za njim, ampak nikogar v to ne sili in nam daje vso svobodo. Nasvet nevernemu: Verni so-zakonec lahko vero doživlja kot bistven del sebe in kot temelj svojega življenja. Zato ni dovolj, da njegovo vernost samo toleriraš (kot nekaj, kar ti je sicer kar malo odveč), ampak da ga zmoreš v tem zares sprejeti, objeti in podpreti. To pomeni, da ne iščeš razpok v njegovi veri ali jo poskušaš celo rušiti, ampak da ga pri življenju v veri spremljaš, kolikor pač zmoreš, in ga morda celo opogumljaš, če v veri omahuje. To se ne izključuje s tem, da iskreno izražaš, česa v zvezi z vero ne razumeš, kaj te bega, vznemirja, a naj bo to iz iskrene želje, da bi razumel in prečiščeval, ne pa rušil. Velik znak ljubezni do sozakonca je, če sprejmeš njegova povabila in si odprt za nove izkušnje (skupne molitve, predavanja, seminarje, romanja, vključitev v kako skupino …), a da ob tem ostajaš v duhu iskrenosti in svobode.

5 nasvetov za življenje z nevernim zakoncem

5 nasvetov za življenje z nevernim zakoncem

Očkova hči

Teden za življenje

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.