Pred 50 leti, 21. novembra 1964, se je zaključilo tretje obdobje zasedanja drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Skoraj enoglasno je 2.156 koncilskih očetov sprejelo cerkveno konstitucijo Lumen Gentium in dekrete o ekumenizmu (Unitatis Redintegratio) ter vzhodnih katoliških Cerkvah (Orientalium Ecclesiarum), ki jih je istega dne potrdil tudi papež Pavel VI., nato pa so bili dokumenti slovesno oznanjeni. Bili so sad razprav, nesoglasij in kriznih položajev, ki jih dotlej in tudi kasneje v tolikšni intenzivnosti na koncilu ni bilo zaznati.

Mnogi so ob začetku tretjega zasedanja koncila iskreno upali, da bo tokrat večina tem na programu koncilskih razprav, morda celo vse, obrodila končen sad. Povod za pozitivne misli je bilo slovesno odprtje zasedanja 14. septembra v baziliki sv. Petra: papež Pavel VI. je prvikrat obhajal slovesno bogoslužje skupaj s 24 koncilskimi očeti in s tem potrdil na koncilu sprejeto možnost somaševanja. To je bilo na splošno sprejeto kot znamenje prenovljenega bogoslužja ter živete kolegialnosti papeža in škofov. Po bogoslužju je Pavel VI. v nagovoru potrdil kolegialnost škofovskega stanu in svobodo koncila.

Kmalu pa so se pokazale velike vsebinske razlike med koncilskimi očeti, predvsem v oziru nalog in vloge Cerkve »v sodobnem svetu«, pri temi verske svobode in vrednotenju odnosov z judovstvom. Razlike so bile tako velike, da so te teme in z njimi povezane dokumente lahko sprejeli šele leto dni kasneje, ob sklepu koncila.

Udeleženci zasedanja pa so bili že na tretjem zasedanju enotni glede nič manj pomembne teme o sami Cerkvi. Rezultat tega »izpraševanja cerkvene vesti« je »dogmatična konstitucija o Cerkvi« z naslovom Lumen Gentium. Dokument med drugim obravnava od prvega vatikanskega cerkvenega zbora odprto vprašanje o odnosu papeža do škofov, vnovično uvedbo stalnega diakonata in položaj laikov.

Predmet ostrih razprav je bilo poglavje o Mariji. V osmem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi o Mariji v skrivnosti Kristusa in Cerkve naziv »Mati Cerkve« še ni bil zapisan, papež Pavel VI. pa je ob sklepu zasedanja na praznik Marijinega darovanja, 21. novembra, Marijo razglasil za »Mater Cerkve, to je vsega krščanskega ljudstva, vernikov in pastirjev, ki jo kličejo za preljubo Mater«.

Koncilski očetje so razpravljali tudi o vprašanju združljivosti papeškega primata in kolegialne odgovornosti škofovstva v vesoljni Cerkvi. Na pobudo papeža in nekaterih koncilskih očetov je bil konstituciji dodan člen, ki poudarja primat papeža.

Poskusi nekaterih koncilskih očetov in krogov v rimski kuriji, da bi s svojimi predlogi vplivali mimo večinskega mnenja, so v tretjem krogu zasedanj dosegli vrhunec. Odločen odziv nekaterih visokih koncilskih očetov s kardinaloma Josefom Fringsem iz Kölna in Franzem Königom z Dunaja na čelu je omilil dotlej najostrejšo krizo drugega vatikanskega cerkvenega zbora, predvsem pa je postalo jasno, kakšna je borba za položaj posameznih udeležencev.

Vir: Kathpress / www.marija.si
Foto: splet / Wikipedia