Rozalija Kralj, Trbovlje

Že pred 2. svetovno vojno sem krasila našo župnijsko cerkev sv. Martina. Ko sem se vrnila iz koncentracijskega taborišča Auschwitz, sem spet pomagala pri delu v cerkvi. Poprijela sem, kjer je bilo treba. Ker je bilo župnišče požgano, je k nam prihajal župnik iz sosednje župnije. Tri leta sem mu pomagala učiti otroke za prvo sveto obhajilo. Po treh letih so me poklicali na »notranjo upravo« na zaslišanje. Hoteli so zapreti župnika in so mi očitali, da poučevanje verouka ni moje delo, da mi župnik tega ne bi smel dovoliti.

Odvrnila sem: »Dogovorili smo se s starši.«

»Gotovo vam je župnik naročil!«

»Vprašajte starše, dam vam vsa imena, pa boste vse izvedeli.«

Tega pa niso hoteli. Takoj mi je bilo jasno, da hočejo zapreti župnika, a sem ga tako zagovarjala, da se to ni zgodilo. Župnik je ostal in dočakal zlato mašo.

Kljub vsemu so me kaznovali. Imela sem na voljo ali zapor ali denarno kazen. Izb...