Z roko se je dotaknila gladke kuhinjske mize. Stolov. Vsega, česar ni mogla spraviti v ogromen zetov avtomobil, ki je čakal pred vrati; obzirno, spoštljivo, ne prenagljeno. Samo še malo, si je zaželela, samo še pet minut.

Spomini so se obletavali kakor velike snežne kopice, ki so jih hrastova drevesa odmetavala zunaj v vetru. Veter. Vedno ji je bil spremljevalec v teh hribih, v tej odročnosti, ki ju je z možem že pred množino let zvabila semkaj.

Tudi danes je vlekel, otožno...