Kardinal Schönborn je spomnil na besede Hansa Ursa von Balthasarja o dr. Kapellariju, da je »sveča, ki gori na obeh koncih«. In nadaljeval Balthasarjevo misel: »Gori do danes, od tistega notranjega ognja, ki ga je prižgal in ga vzdržuje Gospod.« Škof Lackner pa je predvsem omenil tisto, kar odlikuje škofa Kapellarija: poduhovljenost, pripravljenost za dialog in pogovor, očetovska tolažba. Škof Kapellari si je kot krški (celovški) škof – od leta 1982 do leta 2001, ko je bil imenovan za graško-sekovskega škofa – prizadeval za sožitje med nemškim in slovenskim prebivalstvom v svoji škofiji, se dobro naučil slovenščine, v kateri je pozdravljal slovenske vernike v svoji škofiji in zunaj nje, skrbel za to, da je bilo pri cerkvenih slovesnostih vedno kaj slovenskega; ima pa tudi čut za umetnost ter dar za pisanje, saj je izpod njegovega peresa že prišlo več tehtnih knjig.