Stara zaveza je napisana večinoma v hebrejščini, ki tako kot drugi semitski jeziki pozna le soglasnike (za samoglasnike obstajajo znamenja iz črtic in pik), pišejo pa jo od desne proti levi. Hebrejščina je doživela največji razcvet med 10. in 6. stoletjem pred Kristusom. Pozneje jo je začela izpodrivati aramejščina, ki je bila v Jezusovem času že splošno razširjen pogovorni jezik v Palestini. Hebrejščina se je ohranila le v bogoslužju in književnosti. V prejšnjem stoletju, ko so se v Palestini znova naselili Judje, se je zgodil nepričakovan obrat. Hebrejščina je po dolgih stoletjih pozabe znova oživela in v posodobljeni obliki, imenovani ivrit, postala uradni jezik v Izraelu.