Zavetnik: Madžarske

Atributi: kraljevska obleka, model cerkve in rožni venec

Za Gizelo, pobožno bavarsko princeso, pravijo, da je sicer želela vstopiti v samostan, a so jo starši že kot desetletno dekle (po tedanji navadi) poročili s kraljem Štefanom I. Madžarskim. Na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1000 je bila kronana kot prva krščanska ogrska kraljica. Po vsej verjetnosti je prav ona dokončno spreobrnila h krščanstvu tudi svojega moža in imela tudi kasneje velik delež pri spreobračanju Ogrov. Kot kraljica se je namreč z vso vnemo lotila širjenja krščanstva med ljudstvom, ki dotlej svojim krščanskim sosedom ni prav nič prizanašalo s svojimi osvajalnimi pohodi. Gizela je začela graditi cerkve in samostane, v deželo je poklicala vrhunske umetnike in začela uvajati zahodno kulturo. Imela je velik vpliv, saj je njenemu zgledu sledil tudi kralj Štefan, tako da se je Ogrska počasi odtrgala od vpliva Vzhoda in Bizanca in se začela naslanjati na Rim in krščanstvo. Kljub temu, da je žela uspehe in jo je ljudstvo spoštovalo, pa ni imela lahkega življenja: umirali so ji otroci, za njimi pa je kmalu umrl še mož, ki ga je Cerkev, skupaj s sinom Emerikom, razglasila za svetnika. Gizela je po moževi smrti kljub prisegi deželnih velikašev postala žrtev vedno hujših napadov poganske narodne stranke. Njeni pripadniki so ji vzeli posestva, ji onemogočali stike z zunanjim svetom, grdo ravnali z njo in jo na koncu celo zaprli v ječo. Iz ječe, v kateri je preživela kar nekaj let, jo je rešil Henrik III. in jo odpeljal v Passau, kjer je v Niedernburgu kot redovnica vstopila v benediktinski samostan. Zaradi njenih bogatih življenjskih izkušenj ter spokornega in pobožnega življenja so jo sestre izvolile za opatinjo. Samostan je vodila vse do smrti. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, kamor so na njen grob kmalu začeli romati ljudje iz bližnjih in daljnih krajev in jo častili kot svetnico. Na začetku 20. stoletja so njen grob natanko preiskali in znanstveno potrdili pristnost njenih posmrtnih ostankov.

Ime: Natančne razlage njenega imena nimamo. Obstajata dve: ena ga razlaga s staronordijsko besedo gisli »puščica, strelica, palica«, druga pa s starovisokonemško besedo gisal »otrok, dekle plemenitega rodu«.

Rodila se je ok. l. 985 na gradu Abbach pri Regensburgu,
umrla pa 7. maja okoli l. 1060 v Passauu v Nemčiji.

Družina: Bila je hči bavarskega vojvode Henrika II. in Gisele Burgundske, najmlajša sestra sv. Henrika II. Njen brat je bil še Bruno, sestra pa Brigida. Bila je pravnukinja nemškega cesarja Henrika I. in sv. Matilde. Poročila se je z ogrskim kraljem sv. Štefanom I. in imela z njim več otrok, znan je sv. Emerik.

Zavetnica: Posebnega patronata nima, je pa gotovo med posebnimi zavetniki Madžarske.

Upodobitve: Večinoma jo upodabljajo v kraljevski obleki; včasih deli miloščino, pogosto ima pri sebi model cerkve in rožni venec.

Beatifikacija: Uradno ni bilo njeno češčenje nikoli razglašeno, vsi benediktinski martirologi pa jo označujejo kot blaženo, saj so jo ljudje že ob njeni smrti začeli častiti kot svetnico in romati na njen grob.

Goduje: 7. maja.