»Bili so vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: Kaj takega še nikoli nismo videli« (Mr 2,12)

Najbolj se znajo čuditi otroci in starci. Dve skrajnosti življenja se dotikata prav v tem, kar smo v naši zahodni civilizaciji na poti k čim večjemu napredku in k čim večji uspešnosti in konkurenci že zdavnaj izgubili: znati umolkniti, ostrmeti, zazreti se v čudež življenja, v neizmerni dar bivanja, tudi v odmiranje starega in rojevanje novega. Namesto tega se v nori tekmi s časom prepuščamo utrujenosti po napornem dnevu in tednu, mesecu in letu; večkrat se raje damo premagati depresijam, pesimizmu in občutju nemoči. Življenje, tisto pravo življenje, ki ga Bog v polnosti želi dati vsakemu izmed nas, pa teče mimo nas. Padamo v mrtve reke nesmisla in niča.

Ali nismo s tem podobni hromemu človeku, ki so ga štirje nosači prinesli k Jezusu, da bi ga ozdravil? Ker je bila hiša v Kafarnaumu, kjer je Jezus ozdravljal, prenapolnjena, so se z bolnikom povzpeli na streho,...