V grobem bi otroke lahko razdelili na tiste, ki si vse upajo, in na tiste, ki so zelo previdni. Vmes je seveda še nešteto odtenkov. Kateri značaj je za starše težavnejši, je seveda vprašanje. Po svoje je težavno biti nenehno v skrbi, kdaj bo kateri od otrok naredil kaj vratolomnega, pa tudi čakati in opogumljati otroka, ki se zaradi bojazni pred neuspehom ne upa lotiti nobene stvari. Znanka mi je pripovedovala, da njena prvorojenka ni mogla prenesti poraza. Kar v jok je bruhnila, ko ji ni uspelo zmagati ali ko v šoli ni bila med najuspešnejšimi. Res pa je, da se ni vdala in je še in še poskušala. Najteže je, če se otrok takoj vda, če se mu kaj ne posreči. In saj veste, vedno se kaj ponesreči. Taki otroci se primerjajo z drugimi in se sami sebi ne zdijo sposobni. Želijo, da jih starši pustijo pri miru. Ker so bistri, hitro ugotovijo, da če ne bodo poskusili, jim tudi spodleteti ne more. Tudi ko česa »ne bodo zmogli«, bo to nekdo opravil...