Adrenalinski šport

Moj duhovni poklic sega tja v osnovno šolo, ko sem se po birmi odločil, da ne bom nehal hoditi k maši. Odraščal sem na kmetiji v okolici Mozirja. Pri nas doma smo bili zgolj tradicionalno verni, tako da ni bilo pričakovati kakšne vzgoje v smeri duhovništva, prej nasprotno. Prišla so srednješolska leta, ki so dodobra razburkala mojo duhovnost in vanjo vnesla marsikakšen dvom in izkušnjo. Ko sem se po maturi vpisoval na študij, sem daroval večjo vsoto denarja za duhovne poklice, misleč, da se bom tako odkupil in pomiril ogenj v svojih kosteh. No, ta ogenj sem večkrat poskušal pogasiti, pa mi ga ni uspelo. Ta ogenj se je kazal predvsem v nekem notranjem hrepenenju, ki ga ni bilo mogoče potešiti, hrepenenje po nečem več, da bi še bolj pripadal Bogu. Spomnim se, da sem bežal pred mislijo na duhovni poklic.

Potem ko sem se že nekako sprijaznil in sprejel, da je klic de...