Že nekajkrat sem v svojih kolumnah omenil Lojzeta Bratuža, znamenitega Goričana, katerega 70. obletnice smrti se letos spominjajo mnogi Slovenci, zlasti Primorci. Rojen je bil v Gorici 17. februarja 1902 in leta 1920 postal učitelj. Že zgodaj se je uveljavil kot zborovodja in skladatelj. Od leta 1929 je bil profesor glasbe v goriškem semenišču in pozneje nadzornik cerkvenih pevskih zborov. Za božič leta 1936 je v cerkvi v Podgori, vasi na desnem bregu Soče, danes goriškem predmestju, oskrbel slovensko petje. Fašisti so se nad njim maščevali. Popiti je moral strojno olje z zdrobljenim steklom, in prej kot v dveh mesecih je v hudih mukah umrl. Zapustil je mlado ženo, pozneje znano pesnico Ljubko Šorli, in dva otroka. Pokopati so ga hoteli »kot okolju nevarnega gobavca«, kot je to v svojem govoru ob 70. obletnici smrti označil prof. Tomaž Pavšič, brez navzočnosti ljudi. Bali so se slovenske pesmi. Bali so se tudi njegove žene in otrok in se nad njimi nečloveško izživljali. Bali so se n...