Vaš prejšnji dopis me je zelo presenetil. Zelo razumem ženo, ki noče na dopust, ker se tudi midva, oziroma jaz, le z veliko težavo odločam. Kako naj »prenašam« moža in ga gledam vsega zdolgočasenega in nejevoljnega.

Ni dvoma, da vam je zelo hudo, saj se v dneh, ko bi potrebovali počitek, ukvarjate z občutji, ki se samo še kopičijo. Težko si tudi predstavljate, da bi se v teh zadnjih dneh pred dopustom kaj bistvenega spremenilo. Tako je pred vami izjemno tveganje: oditi na dopust s strahom in celo grozo, kako bo na morju. Veste samo, da se bo dolgočasil in da bo ves čas po vsej verjetnosti »visel na telefonu« in se dogovarjal, sklepal pogodbe, tako da torej vi ne boste imeli od dopusta nič drugega kot še večjo jezo, še več razočaranj in še več nejevolje.

Čeprav ne pišete o tem, kaj bi radi dosegli na tem vajinem dopustu in kaj bi radi za vajine otrok...