»Kadar te kdo povabi na svatbo …« (Lk 14,8)

Ob prebiranju današnje božje besede me bolj kot običajno preveva občutek in navdaja misel, da je njena vsebina tako zelo odmaknjena od sodobnega človeka. V sebi kar nekako ne najdem prave razlage zanjo – je ne razumem. Sprašujem se, zakaj je tako. Kaj je v njej tako težkega in zame nerazumljivega?

Ponuja se mi odgovor, da je današnja božja beseda – besede modrega Siraha, pisma Hebrejcem in Jezusova prilika – stvar neke druge kulture, neke druge logike, neke druge dežele in filozofije, ki je moje uho ni vajeno, je ne pozna. Saj res, moje uho je danes po eni strani »vajeno« poslušati neštete zgodbe o raznih osebnih tragedijah, kriminalu in terorizmu, po drugi pa zgodbe o uspehu, o moči človekovega uma, o neslutenem razvoju … Kdo pa danes, ko je vsakomur vse na voljo in vse dovoljeno, še govori o ponižnosti ali lepem vedenju (»Kadar te kdo povabi na svatbo …«)? Lepo vas prosim!

Pa moram kljub vsemu ugovarjan...