Vedno znova se mi dogaja, da sem na vozičku kje v trgovini ali na kakšnem drugem bolj prometnem kraju, pa se ljudje zaletijo vame. Še huje bi bilo seveda, če bi stala, oprta na palico, in bi me zaradi moje nestabilnosti podrli. Navadno so to mladi ljudje, pogosto telefonirajo in se ne zmenijo za nič okrog sebe. Potem ko se tako zaletijo vame, nekateri jezno odvihrajo naprej, sem in tja pa se kakšen tudi opraviči. Včasih, res bolj redko, je videti, kakor da bi se morala jaz opravičevati, da sem sploh tam in da motim njihovo nezbranost.

Včasih v takšnih trenutkih razmišljam o tem, kako ljudje hodijo po tem svetu. Zatopljeni v svoje misli, pogovore, skrbi in načrte, ne vidijo pa življenja, ki teče ob njih. Zdi se mi, da ne spregledajo samo mene na vozičku, ampak še marsikaj drugega. Le kaj bi ti ljudje znali povedati zvečer po končanem dnevu? Kaj so videli, koga so srečali, komu so se nasmehnili...