Kmalu po slovenski osamosvojitvi je na ministrstvo za notranje zadeve prispelo pismo, v katerem je bila prošnja za vpogled v osebni politično-policijski dosje. Gospa, ki ga je podpisala, je kratko opisala svojo povojno zaporniško in delovno-taboriščno odisejado in ob tem dodala, da je za vsa preganjanja »morala z lastnoročnim podpisom jamčiti, da bom o vsem molčala in nikoli izdala, kje in zakaj sem bila zaprta, niti kaj sem delala. Tudi kasneje sem bila nadzorovana. Takratne oblasti so mi uničile mojo mladost in zdravje, vcepile so mi pa tudi strah za vse življenje.«

Strah za vse življenje – ali si lahko predstavljamo, kakšna frustracija je to! In prav besedo frustracija je uporabil vodja poslanske skupine Socialnih demokratov, ko se je odzval na pobudo vlade, da 10. december, dan človekovih pravic, zaznamuje tudi s »svojo« proslavo v Cankarjevem domu, osrednjo pozornost pri njej pa nameni političnim zapornikom po letu 1945. Pustimo zdaj ob strani nesporazume okoli...