Nič kaj obetavnega ni pred mano. Z očetom sem sprta že dolga leta. Sploh se ne pogovarjava, hodiva drug mimo drugega, kot da sva popolna tujca. Ne eden ne drugi noče popustiti.


Ni dvoma, da vam je izjemno težko, še posebej sedaj, ko so prazniki, ko si vsevprek voščimo vse dobro, vi pa svojega očeta ne morete niti pogledati v oči. Pri tem pa v resnici ne vesta, zakaj se vama to dogaja. Ne zmoreta se niti pozdraviti, kaj si šele zaželeti vse najboljše. Ne veste, zakaj vas oče tako zelo prezira, da vam ne nakloni niti osnovne bontonske vljudnosti. Ko vas vaš mož opozarja, da je že čas za pogovor z očetom, saj vsi trpite, ste jezni še nanj, saj ste prepričani, da vas tudi on ne razume. Podobno se počutite tudi ob svoji mami, ki je iz tega spora naredila pravo mučeniško kariero, če uporabim vaše besede.

Kaj se je zares zgodilo? Pravite, da se vaš oče ni strinjal z vašo poroko. Dolgo vašega fanta sploh ni hotel...