»Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost?« (1 Kor 1,20b)

Spokojni mir in tiho občudovanje me prevzame, ko se v molitvi postavim pred Gospoda in mu dovolim, da me po svoji besedi tudi danes uči, osvobaja in zdravi. Današnji odlomki me napolnjujejo s strahospoštovanjem in čudenjem ter zame in, z gotovostjo si upam trditi, za vse človeštvo ostajajo večna in nedoumljiva skrivnost božje ljubezni.

Kljub nedoumljivosti poskušam ozavestiti in vsaj malo dojeti neskončno božjo veličino in noro ljubezen, ki se razodeva po križu. Poskušam razumeti besede prijatelja Pavla, ki pravi, da se je Bog, ki bi lahko za moje odrešenje uporabil kakršnokoli drugo sredstvo, do skrajnosti ponižal, vzel nase podobo hlapca in postal človek … Pa to ponižanje niti ne bi bilo tako hudo, če ne bi dovolil, da ga človek, zaradi katerega je vse to storil, ne bi zares do skrajnosti ponižal, ga obsodil kot kriminalca, mu pljuval v obraz, ga zverinsko bičal in mu razmesaril te...