»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14).


Tokrat me je božja beseda skoraj pustila na cedilu. Ne vem, ali Boga nisem slišala, ali pa me je pustil v negotovosti zato, da bi spet okusila njegovo nenadno ljubečo bližino. Zgodilo se je danes na Ponikvi, kjer je bilo sklepno srečanje otrok, ki so brali za Slomškovo bralno priznanje. Najprej je bila maša. Med množico otrok je bil tudi moj veroučenec, ki me je vztrajno iskal s pogledom. Pomahala sva si in se nasmehnila. Po obhajilu je zlezel očetu v naročje, mu nekaj zašepetal na uho, nato pa smuknil na tla, in že se je prebijal do mene. Pocukal me je za rokav, da sem se sklonila k njemu, in mi rekel: »Veš, oni sošolec še kar nagaja in se tepe. Pa učiteljici je vzel mobitel.« »Si molil sveti angel zanj?« sem ga želela spomniti na najin dogovor. »Sem, pa nič ne pomaga,« mi je odgovoril resno. »Veš kaj, obljubim ti, da ti bom pomagala moliti...