(iz dnevnika, 9. julija)

Normalen vernik v transcendenco, v nevidni svet, verjame, a ga ne zaznava. Njegovo vidno polje je kakor pri vseh omejeno na čutno obzorje, na hribe in oblake, njegova domišljija pa si tistega sveta brez prostora in brez časa ne more predstavljati. Vendar prihajajo v življenju trenutki, psihološko izjemni trenutki, ko se mu oni skrivnostni svet, če je mogoče tako reči, nekako približa. Nič mističnega, nič slišnega ali vidnega, samo nekakšna slutnja, da oni svet res obstaja. V takšnem blagoslovljenem stanju mu domišljija daje skoraj zaslutiti košček one nove zemlje, ki mu je obljubljena. Manj kot košček: recimo samo obris rtiča v sanjskih zelenih vodah ali poblisk vinograda na enem od njenih blaženih pobočij …

Danes, na dan narodnega žalovanja po žrtvah nesreče na Savi, sem šel na sprehod proti morilski reki. Kakšno uro prej je bil kratek dež odplaknil vročino in osvežil dolino. Ob zopetnem, a milem soncu je zazelenela v praznični večerni s...