»Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17). Križ, gledan z očmi tega sveta, je čisti nesmisel. To je jasno povedal že apostol Pavel: »Oznanjamo Kristusa, križanega, ki je Judom v spotiko, poganom norost« (1 Kor 1,22). S kakšnimi očmi ga moramo gledati, da ga lahko razumemo in sprejmemo? Le z očmi, s kakršnimi na svet gleda Bog sam. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Kristjani te besede dobro poznamo in jih pogosto navajamo. Zelo lepo zazvenijo, imajo poseben čar. Zapisati jih je mogel le evangelist Janez, ki je pri zadnji večerji slonel na Jezusovih prsih. Navdihnjene so iz globin Jezusovega božjega srca, ki je bilo polno pristne in prave človečnosti. Največkrat ostajamo na robu skrivnosti, ki nam jo želi sporočiti evangelist Janez. Kaj hoče pravzaprav reči? Svet, človek in človeštvo ko...