»Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali‹« (Mt 21,37)

Iz odlomka najprej razberem skrbnost in velikodušnost Gospodarja – Očeta, takoj za tem pa njegovo bolečino in žalost, ker ni kot taka razumljena in sprejeta. Vse je pripravil, tvegal in skrb za vinograd zaupal oskrbnikom, nato pa … Kot da ne sme vstopiti, se veseliti sadov in nagraditi tistih, ki so se zanje trudili. Potrpežljivo vztraja, odpušča in nazadnje še enkrat tvega: pošlje svojega Sina. Kaj ga nagiba v to tveganje? Mar ne njegova neizmerna ljubezen in hrepenenje, da bi jo spoznali?!

Ob tem se v meni prebudi notranji glas, ki me sprašuje: »Ali se zavedaš, da ti je v oskrbovanje zaupano življenje, vera, redovni poklic, različne sposobnosti, poslanstvo …? Ali se zavedaš, da imaš za oskrbovanje vse pripravljeno? Dovolj je le, da z vsem tem ustvarjalno sodeluješ in se veseliš svojega dela.«
Sprašujem se, kaj je oviralo oskrbnike vinograda in kaj ovira mene v zaupa...