Oltarji so bili v tem tednu okrašeni s številnimi dobrotami, ki jih ponuja narava. Čeprav je bilo v preteklem letu vreme našim kmetom velikokrat nenaklonjeno, smo dobremu Očetu toliko bolj iskreno hvaležni za vse prejeto.

Kako težko je bilo razumeti, ko je toča uničila sadovnjak ali vinograd, ko je neurje odneslo streho na hiši … Zakaj je moralo biti toliko dreves polomljenih? Nekateri so ostali brez načrtovane letine, škoda je bila velika, to pa pomeni, da bodo tudi prihodnje leto pridelki manjši. O, kako težko je sprejeti to resničnost. Ob hudih neurjih se je zamajalo prepričanje, da vse zmoremo sami, srečali smo se s svojo nemočjo in končno v največji nemoči šepetaje prosili: Gospod, pomagaj! Bodimo hvaležni za te trenutke!

In na drugi strani je marsikoga presenetila pomoč soseda ali sorodnika, s katerim se že nekaj mesecev ali let ni pogovarjal, veličina dobrotnikov, ki so bili tako velikodušni v trenutkih preizkušnj...