Če sem iskren, moram priznati, da se mi je prostovoljstvo od nekdaj zdelo nekaj tujega in morda celo čudaškega. Ko sem slišal besedo »prostovoljec«, sem pred očmi videl ali starejše gospe, ki obiskujejo ostarele in jim pomagajo, ali pa mlade, ki jih neki, meni nerazumljiv nagon vleče v Bosno, kjer pomagajo kopati jaške in graditi hiše.

Za oboje pa sem bil prepričan, da jim je v življenju pač dolgčas in da si ga s tem želijo popestriti.Ker pa se človek v življenju velikokrat srečuje s svojimi predsodki in jih podira, se je mi je zgodilo, da sem tudi sam postal prostovoljec. Pred tremi leti se je v našem kraju odprl mladinski center in prijatelji, ki so bili dejavni v njem, so me povabili k sodelovanju. Ker se mi je njihova zamisel zdela zanimiva in ker je predstavljala nekaj, česar bi si sam kot otrok ali mladostnik želel, sem se vabilu odzval. Na začetku sem bil zgolj nekakšen dežurni animator, ki je...