Na božični dan so se v jaslicah pogovarjali angel, ki se je pozibaval na božičnem drevescu, veseli in žalostni pastir, oven in jagnje. »Kako svetla je bila sveta noč in kako poln luči je današnji dan,« je vzkliknil veseli pastir. Angel je razvil zvitek, ki ga je nosil v rokah, toliko da mu trobenta ni padla iz rok, in bral: »‘Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prišla na svet’, zato je danes tako svetlo!« Žalostni pastir je skomignil z rameni in potarnal: »Angel, kaj si pozabil prebrati: ‘Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal? V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli!’ Tudi sam sem šel sinoči v Betlehem, pričakoval sem, da bom videl Boga, pa sem videl le lačnega dojenčka, ki je jokal!«

Angel je poprijel trobento v drugo roko, še bolj razvil svoj nebeški zvitek in prebral: »‘Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo...