Ko poslušam ljudi, mlade in stare, zdrave in bolne, slišim predvsem tožbo starih in bolnih: »Tako zelo bi si želel, da bi ob sebi imel nekoga, s katerim bi se lahko odkrito pogovoril o vsem, kar me vznemirja.« To si ljudje najbolj želijo. Ko malo natančneje pogledamo, vidimo, da se ljudje še kar precej pogovarjajo. Pa ti pogovori očitno niso »tisto pravo«. Verjetno so naši pogovori že vse življenje bolj površni, govorimo o ne tako pomembnih stvareh in potem tudi v starosti ne moremo pričakovati, da bo drugače.

Včasih pa se sprašujem, ali naša pričakovanja morda le niso prevelika. Od drugih pričakujemo, kako pozorno, obzirno, sočutno se bodo znali pogovarjati z nami, sami pa nismo nič boljši in tudi ne znamo prav poslušati sogovornika. In potem naj bi bili ljudje z nami drugačni. V bistvu zelo nerealno pričakovanje.
Pa smo spet pri tem, da je treba začeti pri sebi. Če bom jaz pripravljena nekoga poslušati, se pogovarjati z njim odkrito, brez kakršnihkoli stranskih nameno...