V čem je kino podoben cerkvi?



Minil je dober mesec po noviciatu – letu preizkušnje pred vstopom v frančiškanski red –, ko sem se po daljšem premoru spet odpravil v kino. Ne vem natančno, kje je bila tisti trenutek, ko sem vstopil v kinodvorano, moja družba. Še kako dobro pa se spomnim, da sem bil sam in nekam zamišljen. In ko sem vstopil, sem pokleknil! Nisem se še s kolenom dotaknil tal, ko me je kar izstrelilo v zrak, saj mi je takoj postalo jasno, da ne vstopam v cerkev. Bogu hvala, da me nihče ni videl! Če odštejem, da sem se pri vsem tem počutil skrajno trapasto, mi je ta poklek odprl povsem nove vidike v odnosu do filmske industrije, ki bi jim lahko nadel skupni imenovalec – kinoreligija.

Kino kot kvazicerkev
Če primerjamo obiskovanje kina in bogoslužje, lahko opazimo kar nekaj vzporednic, začenši morda pri nekaterih arhitekturnih elementih. Na kino namreč lahko gledamo kot na...