V drugi polovici avgusta leta 79 po Kristusu so bili prebivalci Neapeljskega zaliva na jugu današnje Italije zelo vznemirjeni. Tla pod njihovimi nogami so že nekaj dni drhtela, v daljavi je zamolklo bobnelo, morje je bilo nenavadno razburkano, krave in psi pa so tako presunljivo tulili, da je tudi najpogumnejše spreletaval srh. Vsi so boječe pogledovali v nebo in se spraševali, kaj jim pripravljajo bogovi. Na odgovor ni bilo treba čakati dolgo. Štiriindvajsetega avgusta so se tla sunkovito stresla. Silovita eksplozija je odnesla vrh spečega ognjenika, razbeljena lava in pepel pa sta prekrila cvetoči mesti Pompeji in Herkulanej.

Okolica Vezuva, ki se dviga nad Neapeljskim zalivom, je bila v starih časih podobna rajskemu vrtu. Zaradi rodovitnih tal in ugodnih vremenskih razmer se je sadno drevje vsako leto šibilo pod težo sadežev, njive pa so bile prepolne žita in sočne zelenjave. Ni čudno, da so ob vznožju spečega ognjenika nastajala naselja in da je prijetna pokrajina pri...