V preprostih očeh se zdi odločitev »dati svoje življenje, da bi ga zopet prejeli« iztirjena iz kolesnic misli, pričakovanj in potreb sedanjosti. Zdi se, da smo to ‘zaprašeno trditev’ našli nekje v skrinji preteklosti, povoženo in raztrgano od silne modrosti današnjih prerokov. Neudobne, neuhojene in naporne poti pač niso na seznamu želja modernih turistov.

Besede, izrečene iz soka ljubezni, prihajajo v naš čas kot napoj in svetloba. Kot dobri pastir poskrbe za strahove in stiske, pa tudi za odrešenjsko privlačnost življenja nad temo. Da bi imeli življenje v izobilju … Klic k polnemu dnevu in upajoči prihodnosti. Z njimi je moč vedro in z žarom življenja posegati po lepem, dobrem in plemenitem. Besede nas vodijo k človeku, nas povezujejo in nam ogrevajo prostor za goste srca. Zlite so z orglami in zvonovi, tako silne in obenem tako prijazne. Z njimi lahko skupaj s pticami neba jadramo v vetru, a hkrati vemo, kam smo namenjeni. Iz skrinje teh besed kot zvezde svetimo prijate...