Kristus odrešuje človeštvo tako, da se podreja volji Boga Očeta. Božjega Sina strašno trpljenje »stre z bridkostjo«. To pomeni, da se umaknejo od njega človeške zemeljske moči, na katere smo tako ponosni in toliko damo nanje, da mnogim služijo za samoodrešenje, a jih prej ali slej zapustijo in človek ostane v grozi praznine.

Kristusa pa umik zemeljskih moči ne pusti praznega, kajti zdaj napoči trenutek, da z vsem bitjem izreče: »Oče, v svoje roke izročam svojo dušo.« Izroča jo »v daritev za greh«. Odrešenjska volja Boga Očeta »bo uspevala po njegovi roki«. Iz »muke njegove duše« zasije luč, spoznanje Božjega videnja človeka in človeštva. S tem odrešenjskim spoznanjem bo Kristus »opravičil številne«, ki jih zasužnjenost grehu tlači v temo. »Njihove krivde bo naložil nase.«
Prvo berilo (Iz 53,10–11), ki vsebuje te misli, zveni, kakor da bi bilo iz evangelija. V resnici pa je nastalo 700 let pred Kristusom.

Božji Sin v drugem berilu (Heb 4,14–16) čisto v skladu...