Včasih se pogovarjam s starejšo gospo, ki se strašno jezi na vse: na politiko, na stanje v družbi, na ljudi okrog sebe pa še na marsikaj. Skoraj užaljena je, ker imam jaz do vsega malo večjo razdaljo in me stvari sploh ne spravijo tako iz tira kot njo. Včasih ji, tako mimogrede, rečem: »Glej, pa tudi ta človek bo moral enkrat vse pustiti.« Pa je še bolj huda. »To me čisto nič ne briga, jaz živim sedaj.« Ob vsem tem pa se ima za vernega človeka, ker je bila pač tako vzgojena. Vsaj tako pravi.

Spominjam se, da sem ji enkrat rekla: »Pomisli, če bi v tem trenutku hudo zbolela ti, tvoj sin ali vnuk, bi postalo vse drugo, na kar se sedaj tako zelo jeziš, čisto nepomembno.« Pa je bila še bolj huda in je dajala videz, da se njej kaj takega res ne more zgoditi.

Prav o tem sem premišljevala, ko sem pred dnevi obiskala znanko, mamico devetletne punčke, ki so ji pred kratkim operirali možganski tumor....