Večkrat se spomnim na starejšo gospo, ki sem jo srečala na izletu na Štajerskem. Tako, čisto nepričakovano, nekje na parkirišču. Hodila je z berglo, in ko je zagledala mene z rolatorjem (hojco na kolesih), se ji je verjetno zdelo vredno, da se malo pogovoriva. Morda me je tudi poznala, ne vem.

Kmalu je začela pripovedovati, da so ji pred leti operirali možganski tumor in da od takrat ne more govoriti. Nisem čisto razumela, kaj misli s tem, ker je govorila jasno, razločno, vse je bilo zelo smiselno. Skoraj sem bila že v skušnjavi, da bi ji začela razlagati, da se moti, da ni opaziti prav nobenih težav z govorom. Rekla je tudi, da včasih kaj pozabi. Pa saj se to dogaja tudi meni in vsem okrog, torej tudi ona pri tem ne more biti izjema.

O tej gospe ne vem nič več kot to. Samo teh nekaj podatkov iz čisto kratkega pogovora. Če bi pogovor končali že po pol minute, bi mislila, da sploh ne more g...