Življenje, ki je še brez izkustva odrešenja, je mukotrpno. Opisuje ga Jobova knjiga v prvem berilu (Job 7,1–4.6–7). Zato je v novi zavezi, ko je Kristus dejanje odrešenja že izvršil, toliko močneje poudarjeno, da je oznanjevanje evangelija dolžnost. Apostol Pavel v drugem berilu (1 Kor 9,16–19.22–23) pove, da je postal vsem vse, da bi jih vsaj nekaj rešil.

Evangelij (Mr 1,29–39) nam predstavi Jezusov zgled gorečega oznanjevanja evangelija: kako ozdravi Petrovo taščo, bolnike po mestu Kafarnaum, kako išče samoto za molitev kot oseben pogovor z Očetom in se poln notranje moči znova vrača med ljudi. V njih pa se življenje preliva skozi različna stanja: obdobje jeze, malodušnosti, prepirov, sprejemanja bližnjih in obdobje miru.

Učenci so neučakano zmotili Jezusa pri jutranji molitvi na samem, ko je bila še tema. Vzklikali so: »Vsi te iščejo!«

Tako veliki uspehi zbiranja množic, kot so bili Jezusovi, bi za vsakega človeka pomenili veliko skušnjavo. In ker so...