Moj stric in boter Franci Šuštar je duhovnik že od nekdaj – vsaj meni se tako zdi, saj ga v drugačni vlogi nisem nikoli poznala. Zato je njegov poklic zame nekaj samoumevnega, obenem pa zelo posebnega, skrivnostnega in veličastnega. Ta moja občutja bi lahko še lepše opisale besede sv. Janeza Vianeja: »Duhovnik je nekaj velikega. Če bi sebe razumel, bi umrl … Bog mu je podložen.«

Spomnim se dogodka, ko sem se prvič zavedla pomembnosti njegovega poklica. Imela sem kakih pet let. Sedela sem v njegovem naročju in ga prosila, naj mi pokaže svoje roke. Začuden nad mojim nenavadnim zanimanjem me je vprašal, kaj bi rada. Odgovorila sem: »Mislila sem, da so tvoje roke kaj drugačne, saj v pesmi pojemo Roki posvečeni hostijo držita, pri tebi pa se to nič ne vidi.« Vendar zdaj vem, da njegove roke so »drugačne«, saj po njih Gospod deli blagoslov in odpuščanje, po njih se v moči Svetega Duha spremenita kruh in vino v Jezusovo telo in...